Vsi, verni in neverni, prihajamo na grobove svojih pokojnih in prinašamo sveče, svoje molitve, spomine, zahvale, dobroto in želje po večnosti. Bolj kot vemo, na grobovih čutimo:

ustvarjeni smo za neskončno.

Tudi v hlepenju po neskončnosti smo verni in neverni skupaj na najbolj širokem prostoru srečevanja. Tukaj smo si res vsi bratje in sestre, kot pravi papež Frančišek:

»Vsi, verni in neverni, nosimo ista človeška hrepenenja (po življenju in ljubezni, ki naj ne mineta; po resnici in pravici, ki naj dokončno zmagata).«

Živimo podobna izkustva človeškega življenja: gremo skozi spočetje, rojstvo, življenje na zemlji, delamo in praznujemo, se trudimo, smo v veselju in žalosti … In končno pride smrt, enaka za vse, in prav zaradi tega se v njej ljudje zopet prepoznavamo kot bratje in sestre. Taki smo si tudi v iskanju odgovora na vprašanje: kaj je (ali bo) po smrti?

Kristjani z vero v luč Vstalega in po svetem krstu v Kristusovo smrt in vstajenje vstanemo in vstajamo v Življenje. Pri vsaki maši pa se z njim v kruhu večnega življenja hranimo. Vprašanje naše smrti in negotovosti življenja se tako iz teme stiske, nemoči ali občutka popolne izgube razpleta v odgovor Luči. In v Luči smo zopet in še bolj bratje in sestre. Zazrti v Luč hodimo vsak dan in za pokojne in zase.