Ustvarjeni smo za neskončno
Vsi, verni in neverni, prihajamo na grobove svojih pokojnih in prinašamo sveče, svoje molitve, spomine, zahvale, dobroto in želje po večnosti. Bolj kot vemo, na grobovih čutimo:
ustvarjeni smo za neskončno.
Tudi v hlepenju po neskončnosti smo verni in neverni skupaj na najbolj širokem prostoru srečevanja. Tukaj smo si res vsi bratje in sestre, kot pravi papež Frančišek:
»Vsi, verni in neverni, nosimo ista človeška hrepenenja (po življenju in ljubezni, ki naj ne mineta; po resnici in pravici, ki naj dokončno zmagata).«
Živimo podobna izkustva človeškega življenja: gremo skozi spočetje, rojstvo, življenje na zemlji, delamo in praznujemo, se trudimo, smo v veselju in žalosti … In končno pride smrt, enaka za vse, in prav zaradi tega se v njej ljudje zopet prepoznavamo kot bratje in sestre. Taki smo si tudi v iskanju odgovora na vprašanje: kaj je (ali bo) po smrti?
Kristjani z vero v luč Vstalega in po svetem krstu v Kristusovo smrt in vstajenje vstanemo in vstajamo v Življenje. Pri vsaki maši pa se z njim v kruhu večnega življenja hranimo. Vprašanje naše smrti in negotovosti življenja se tako iz teme stiske, nemoči ali občutka popolne izgube razpleta v odgovor Luči. In v Luči smo zopet in še bolj bratje in sestre. Zazrti v Luč hodimo vsak dan in za pokojne in zase.