»Že sedaj se pustimo pritegniti upanju in dovolimo, da po nas postane nalezljivo za tiste, ki si ga
želijo. Naj jim naše življenje govori: »Upaj v Gospoda, bodi pogumen, tvoje srce naj se okrepi, upaj v
Gospoda« (Ps 27,14).« S temi besedami je papež Frančišek zaključil svoj zadnji javni dokument.
Pravzaprav je, zagotovo nehote, opisal sebe, svoje delo, svoje življenje, svoj pontifikat. Ne le njegovo
upanje, pač pa njegova ljubezen, skrb, rahločutnost, po drugi strani pa neizmerna aktivnost,
neposrednost in še bi lahko naštevali … Da, vse to je bilo nalezljivo, ne le za tiste, ki smo ga imeli za
svojega papeža, pač pa tudi za druge, ki so v njem videli vse prej našteto. Kljub svoji starosti je bil
papež kot nekakšen mlajši brat. Izzivajoč starejšega, vedno poln idej, domislic, vedno korak naprej.
Starosti navkljub je v Cerkev prinašal novo, svežo misel, s katero nas je, čeprav smo bili veliko mlajši,
vedno znova presenečal. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta bila zraven pri pripravi in izvedbi II.
vatikanskega koncila. A zdi se, da je bil Frančišek prvi, ki je v polnosti zaživel, brez zadržkov, kot
koncilski papež. Živel in deloval je sinodalno. Pontifikat je začel tako, da je zaključil okrožnico
Benedikta XVI. z naslovom Luč vere. In tako se je tudi poslovil. Na velikonočni ponedeljek se je podal
na svoje poslednje romanje vere. Tako kot emavška učenca se je odpravil v Jeruzalem.

»Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu:
»Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala
in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi.«

Naše srce je gorelo in še gori, saj nam je Frančišek na sinodalni poti govoril in odpiral Pisma! Vodil
nas je k Njemu, ki je izvir krščanskega upanja!

Papež Frančišek se je kot romar upanja, odpravil v večni Jeruzalem. Papež Frančišek, hvala za vse!

župnik Jure in župljani župnije Preska