Gospod, zaprt v ječi naših src, v tem večeru te častimo zaprtega v ječi. Tja so te zaprli hudobni ljudje. Tja so te zaprli judje, farizeji, veliki duhovniki … in tja sem te zaprl jaz. Zaprl sem te, ker nisem živel po tvoji volji, ampak sem sledil svoji. Še več. Kolikokrat te sprejmem v svoje srce z obljubo, da bova živela skupaj, potem pa se to srce spremeni v ječo, ki je zapahnjena z mojo samovoljo. In ti, Jezus, ne moreš učinkovati v mojem življenju.

Gospod, zaprt v ječi naših src, v tem večeru nas v getsemanskem vrtu učiš, kaj je Božja volja. Tam si molil z besedami: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti!« Učiš nas, da to ne pomeni, da ne želiš trpljenja, Oče ga pa želi. Učiš nas, da križ, ki je že stesan za jutrišnji dan, ni zamisel Nebeškega Očeta, prišel je od ljudi, stesali so ga na zemlji, ne na nebu.

Gospod, zaprt v ječi naših src, v tem večeru nas vabiš, da skupaj molimo v tem vrtu bolečine. Vabiš nas, da vstopimo v tvojo molitev. Ta je res posebna. Bil si čisto sam v pogovoru z Očetom. To so bili najtežji trenutki zate. Nikjer drugje, Gospod, te ne vidimo tako mučenega, da bi pot postal krvav, nihče ti ni zadal rane, a kri je kapljala z glave. Kaj se je dogajalo v tem vrtu, Gospod?

Gospod, zaprt v ječi naših src, Gospod, v tem vrtu nas učiš, da molitev ni wellnes, da ko molim, se moram dobro počutit, če se ne počutim dobro, potem pa neham moliti … učiš nas, da so molitev trenutki, v katerih se rešujejo najtežja življenjska vprašanja. Gospod, sedaj se nam jasni. V molitev si položil vprašanje trpljenja in odgovor v molitvi usklajuješ z Očetovo voljo.

Gospod, zaprt v ječi naših src, v vrtu bolečine in trpljenja nas učiš, kaj je Očetova volja … Učiš nas, kako zelo nam je Bog blizu. Kako zelo nas ima rad. Želi nam posvetliti življenje. Želi nam odrešenje. Gospod, ko si to govoril, oznanjal, so vsi hiteli za teboj, celo jesti so pozabili … In res, ozdravljal si, osvobajal ljudi demonskih sil, celo klical iz smrti v življenje.  In nato si rekel – to je Očetova volja. Sveti evangelist Janez v začetku evangelija lepo pokaže – ko pride Bog, se zgodi svatba, svatba v Kani Galilejski.

Gospod, zaprt v ječi naših src, učiš nas, da se z Božjim delom hkrati veča nasprotovanje demonskih sil, ki delujejo v in po ljudeh. Tako se je večalo nasprotovanje farizejev, pismoukov in velikih duhovnikov. To nasprotovanje doseže vrh v največjem znamenju odrešenjskega delovanja – ko pokličeš Lazarja iz groba, in to pred njihovimi očmi. Ta dan so se odločili, da te ubijejo. Ko se je približevala judovska pasha, si vedel, to bo dan, ko bodo položili name roke in me ubili. Vse ti je bilo jasno, zato si se umaknil v vrt bolečine in strašnega trpljenja.

Gospod, zaprt v ječi naših src, učiš nas, da se Očetova volja tudi tedaj ni spremenila. Ostaja ista. Očetova volja je odrešenje. Le okoliščine so se spremenile. Vsi so odšli, vsi so te zapustili. Ostal si sam. In tedaj si nam tisto, kar si govoril, pokazal. Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da da življenje ne le za prijatelje, ampak za sovražnike. Tedaj si dobil nasvet od Očeta – ko te vsi okoli sovražijo, zaničujejo, zasmehujejo, pljuvajo, tolčejo s pestmi, ti ljubi, ti ljubi in odpuščaj in s tem ubij zlo! Hočeš, moj Sin? OČE, HOČEM. HOČEM.

Gospod, zaprt v ječi naših src, bolečina, bičanje, kronanje, udarci s pestmi, zasmehovanje, križ, smrt ne spremeni Očetove volje, ki je odrešenje. Ko te svet zavrača, ko te mi zavračamo, ti nas ne zavračaš. V tej noči se z Očetom pogovarjata o ljubezni nasproti smrti. Gospod, z Očetom se odločata odpuščati naproti zasmehovanju, zafrkavanju, pljuvanju … In to je težko. To je boleče. Lahko je ljubiti, ko si ljubljen. Lahko je ljubiti, ko si sprejet, a težko je ljubiti, ko si zavrnjen, zasramovan, zasmehovan … Naj se zgodi tvoja volja.

Gospod, zaprt v ječi naših src, z molitvijo v vrtu bolečine nas učiš, kako molitev, dobra molitev, molitev z vsem srcem, z vsem telesom pomiri človeka. Po molitvi si popolnoma miren, na krvavi poti do Golgote si ti v sebi miren. To je Očetova volja. Gospod, učiš nas, kako pomembno je, da je naša volja skladna z Očetovo. To je mir srca, duše in življenja.

Gospod, zaprt v ječi naših src, v vrtu bolečine nisi molil, naj se spremeni svet, molil si, da ti ostaneš zvest Očetovi volji. In to sprosti ogromno moči. To da moč, da ljubiš sredi sovraštva, da odpuščaš, ko ti drugi povzročajo bolečino. Učiš nas, da ni očetova volja križ. Ampak da ljubiš, čeprav ti naložijo križ, da odpuščaš, čeprav te bičamo, kronamo, zasramujemo, izdajamo, zatajimo … Da ljubiš, da ljubiš. To je Očetova volja. Očetova volja je, da križ, bolečina ne uniči Tvoje dobrote, usmiljenja, ljubezni. To je Očetova volja.