Človeško življenje je čudovito in neponovljivo potovanje, toda včasih ga povsem neopazno, spremlja temen in vztrajen sopotnik – strah. Živimo v svetu, ki nas nenehno opominja na našo ranljivost. Bojimo se za svoje zdravje, za prihodnost naših otrok, bojimo se osamljenosti, nerazumevanja, neuspeha. Včasih se bojimo celo samih sebe in lastnih padcev. Prerok Jeremija v današnji Božji besedi izkuša prav to neizprosno anatomijo strahu. Sredi stiske, ko sliši šepetanje množice in čuti grozo na vseh straneh, ko ga preganjajo in zasmehujejo se zdi, da je povsem sam. Toda prav na dnu te človeške nemoči se v njem prebudi krik globoke vere: “Gospod je z menoj kakor silen junak.”
Jezus v današnjem evangeliju pred nami ne slika podobe življenja brez viharjev, nasprotovanj in križev. Zelo jasno nam pove, da bomo na tem svetu doživljali preizkušnje. Toda Njegove besede, ki so bile izrečene prestrašenim učencem, danes zvenijo z enako, morda celo še večjo močjo za vsakega izmed nas: “Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti… Vam pa so prešteti celo vsi lasje na glavi. Ne bojte se torej; vi ste vredni več kot mnogo vrabcev.” Bog, Stvarnik vesolja, Oče, ki ohranja zvezde na nebu, pozna vsak utrip tvojega in mojega srca. Pozna vsako tvojo solzo, ki si jo skril pred svetom, vsak neizgovorjen dvom, ki te pesti v neprespanih nočeh. Zanj nismo le številke v nepregledni množici človeštva, zanj smo neskončno dragoceni.
Toda kako to Božjo resnico prenesti v naše vsakdanje bivanje? Kako poskrbeti, da ta obljuba ne ostane le čudovita misel, temveč postane živa resničnost, ki odganja naš strah?
Odgovor nam Jezus ponuja v najgloblji skrivnosti naše vere – v sveti evharistiji. Oltar je tisti sveti prostor, kjer se Njegove besede “Ne bojte se” udejanjajo vsak dan znova. Tisti Bog, pred katerim trepetajo angeli in ki ima preštete vse lase na naši glavi se iz neizmerne ljubezni poniža in skrije v krhkost majhnega koščka kruha in kapljico vina. Ne prihaja v viharju, ognju ali potresu, temveč v ranljivi tišini svete hostije. Zakaj? Zato, da se ga ne bi ustrašili. Zato, da bi lahko vstopil v tiste najbolj skrite, boleče in prestrašene kotičke našega srca.
Ko pristopimo k svetemu obhajilu, se zgodi najsvetejše srečanje. On, ki je živi in vstali, On ki je premagal smrt in greh v nas položi samega sebe. Zato tisti, ki v svojem srcu nosi evharističnega Jezusa, nosi v sebi tistega silnega junaka, pred katerim mora umolkniti vsak strah sveta. Hranjeni s Kruhom življenja pogumno stopimo v svet, polni upanja in zavedanja, da nismo in nikoli ne bomo sami. Zravnajmo svojo držo, saj smo ljubljeni otroci nebeškega Očeta.
To kratko molitev lahko zmoliš vsako jutro, preden stopiš v hrup dneva, ali zvečer, ko se umiriš. Naj ti bo v tem tednu sidro in duhovni opomnik
Gospod Jezus, v vsakdanjem hrupu in skrbeh se pogosto ujamem v mreže strahu, ki mi jemljejo mir in zaupanje. Hvala, ker mi v sveti evharistiji vedno znova dokazuješ, da sem v tvojih očeh neskončno dragocen in brezmejno ljubljen. Naj me tvoja živa in resnična prisotnosti v posvečeni hostiji navda s tistim pogumom, ki presega vse razumevanje. Oblikuj moje srce, da bom vsak nov dan živel v tvojem miru in brez strahu v svetu pričeval o tvoji odrešujoči ljubezni. Amen.
