V našem hitrem, hrupnem in pogosto neizprosnem svetu se vsak človek kdaj sreča z občutkom globoke, tihe osamljenosti. Morda živimo v času, ko smo tehnološko in informacijsko najbolj povezani v celotni človeški zgodovini, a kljub temu se naša srca pogosto znajdejo v boleči tišini nerazumljenosti. Ko se soočimo z izgubo ljubljene osebe, ko nas preseneti bolezen, ko se krhajo naši odnosi ali ko nas preprosto stisne teža vsakodnevnih bremen in negotovosti, se v nas prebudi tisti prvinski strah. Strah, da smo na koncu poti prepuščeni povsem samim sebi. Kot bi bili nekakšne duhovne sirote, ki vztrajno iščejo varen dom in brezpogojen objem, a ga v minljivih in krhkih stvareh tega sveta preprosto ne morejo najti.
Prav v to našo najglobljo človeško ranljivost in iskanje nam Jezus v današnjem evangeliju prinaša eno najbolj tolažilnih, nežnih in hkrati najmočnejših obljub celotnega Svetega pisma: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.«
Zavedati se moramo okoliščin, v katerih so bile te besede izrečene. Jezus jih ni izrekel iz nekega varnega zavetja, ko bi bilo vse v najlepšem redu. Izrekel jih je v dvorani zadnje večerje, na predvečer svojega lastnega trpljenja in smrti na križu. Učencem, ki so s strahom, zmedo in žalostjo zrli v prihodnost, obljublja Tolažnika, Svetega Duha, Duha resnice, ki bo ostal z njimi vekomaj. Kristus nam s tem daje neomajno zagotovilo, da Njegov fizični odhod k nebeškemu Očetu nikakor ne pomeni konca naše bližine z Gospodom, temveč pomeni začetek novega, še globljega, duhovnega načina prisotnosti.
Sveta evharistija je tisto tiho, a neskončno močno uresničenje Jezusovih besed: »Prišel bom k vam.« Ko duhovnik med sveto mašo nad darovi kruha in vina kliče Svetega Duha, kliče tistega istega Tolažnika, ki ga Jezus obljublja v današnjem evangeliju, zgodi se nepredstavljiv čudež. Kruh in vino postaneta resnično Kristusovo Telo in Njegova predragocena Kri. V evharistiji in v svetem obhajilu On resnično »prihaja k nam«. Ne prihaja le kot neka oddaljena nevidna duhovna misel ali spomin na preteklost, temveč kot živa, otipljiva in odrešujoča resničnost, ki fizično in duhovno postane del našega bitja.
Ko prestopimo prag cerkve in pristopimo k svetemu obhajilu, se naše tavanje konča. Tisti na videz droben in krhek košček posvečenega kruha v sebi nosi popolno zdravilo za vsako našo osamljenost. V njem se skriva neskončna moč in ljubezen Vstalega Gospoda, ki vstopi naravnost v naše rane, v naše praznine in strahove ter utrujeni duši tiho zašepeta: »Živim, in tudi ti boš živel.« V tistem svetem in intimnem trenutku združitve v obhajilu spoznamo neverjetno resnico: nikoli nismo sami. Evharistija nas ne le hrani z nebeškim kruhom, temveč nas ponovno potrjuje in rojeva kot ljubljene Božje otroke. Zdravljen je naš strah pred zapuščenostjo, saj se Bog sam zedini z nami. Hkrati pa nas to sveto obhajilo nevidno, a trdno povezuje z vsemi brati in sestrami v občestvo Cerkve – v družino, kjer pred Bogom ni več ne tujcev ne sirot.
Dovolimo, da nas ta nedoumljiva evharistična ljubezen povsem prevzame in preobrazi naše življenje. Nismo in nikoli ne bomo sirote. Imamo Očeta, ki nas neskončno ljubi, in Sina, ki se nam v vsaki sveti maši daje za hrano na poti. Naj nas Sveti Duh, ki preveva to presveto skrivnost, v prihajajočem tednu napolni z jasnim zavedanjem Jezusove neprestane bližine, da bomo okrepljeni z evharistijo znali to Božjo tolažbo, mir in upanje prinašati tudi vsem tistim ljudem okoli nas, ki se še vedno počutijo osamljene in pozabljene.
Molitvena prošnja, ki naj nas spremlja skozi teden
Gospod Jezus, iz srca se ti zahvaljujem za tvojo neomajno obljubo in za dar Svetega Duha Tolažnika. Ko me v ritmu vsakdana obdajajo skrbi, dvomi ali težki občutki osamljenosti, naj me živ spomin na sveto evharistijo utrdi v globokem zavedanju, da nisem sirota, temveč tvoj neskončno ljubljeni otrok. Tvoja živa prisotnost, ki jo prejemam v svetem obhajilu, naj mi daje moč in pogum, da bom ta tvoj tolažeči mir z odprtim srcem in konkretno ljubeznijo prinašal vsem, ki so danes potrti, osamljeni in iskalci tvoje luči. Amen.
