Prepoznajmo Gospoda v lomljenju kruha
Predstavljajmo si tisto prašno, utrujajočo pot, ki vodi iz Jeruzalema v Emavs. Učenca, ki stopata po njej , nam nista tuja, ker v njunih korakih lahko prepoznamo odmev našega lastnega življenja. Jeruzalem sta zapustila s strtim srcem. Tam sta pustila svoje sanje, upanje na odrešenje in prepričanje, da bo Jezus tisti, ki bo vse spremenil. Ko se vračata v staro življenje, je njun pogovor prežet z grenkobo, dvomom in žalostjo. »Mi pa smo upali…« Kako pogosto te iste besede izrečemo tudi mi? Ko zbolimo, ko se krhajo naši odnosi, ko kljub molitvi ne vidimo izhoda, nosimo bremena neizpolnjenih pričakovanj. Zdi se nam, da po cesti svojega bivanja hodimo povsem sami, obdani z mrakom lastnih skrbi in strahov.
Toda prav v teh trenutkih, v naši največji človeški krhkosti in duhovni noči, se zgodi nekaj neopisljivo lepega. Evangelij nam razkriva skrivnost Božje bližine: Vstali Gospod ne čaka, da postanemo popolni, ne zahteva, da se naše težave same razrešijo, preden pristopi k nam. On preprosto stopi na našo pot. Kot nevsiljiv neznanec se pridruži naši zmedi, posluša našo bolečino in hodi z nami z ramo ob rami.
»Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?« Božja beseda ni mrtva črka na papirju, temveč ima neverjetno moč, da ogreje naša otrpla in hladna srca. Podobno se dogaja vsakič, ko se zberemo pri sveti maši. Med besednim bogoslužjem nam Gospod odpira Pisma in razsvetljuje temo našega razuma. A Jezusova ljubezen gre še globlje; ne ustavi se le pri besedah. Vrhunec srečanja in popolno prepoznanje se ne zgodita na cesti, temveč za mizo. Učenca ga povabita: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.«
In On ostane. »Ko je sedel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala.«
V teh preprostih, a neskončno globokih gestah prepoznamo srce naše vere – sveto evharistijo. Evharistija ni nek oddaljen, nerazumljiv obred; je natanko tisti trenutek, ko se Vstali Kristus skloni k naši lakoti po smislu in ljubezni ter nam ponudi samega sebe. Vsaka cerkev in vsak oltar je naš Emavs. Najprej pred Gospoda prinesemo svoje razdrobljeno življenje, nato pa prispemo do mize, kjer se zgodi čudež. Božji Sin dovoli, da se Njegovo telo ponovno »razlomi« za nas, da bi s tem nahranil našo dušo.
V svetem obhajilu se nam Jezus daje popolnoma in brez vsakršnih zadržkov. Ta na videz neznaten košček kruha v sebi skriva celotno vesolje Božje ljubezni in moč Vstajenja. Ko ga zaužijemo, se naše oči odprejo. Spoznamo, da v nobeni preizkušnji, v nobeni osamljenosti nismo zares sami, saj se Bog sam združuje z našim telesom in našo dušo. Evharistija je tisti živi nebeški studenec, ki v naše rane vliva zdravilno milost, našemu iskanju pa daje smisel in končni cilj.
Učenca nista ostala v Emavsu. Ko sta prejela tisti razlomljeni kruh, sta nemudoma, še tisto uro, vstala in se vrnila v Jeruzalem. Prežeta z evharistično prisotnostjo sta postala glasnika Vstajenja. Naj nas današnje srečanje z Gospodom opogumi, da bomo storili enako. Naj bo obhajilo, ki ga danes prejemamo, vir neusahljivega notranjega miru in moči, da bomo z gorečim srcem in odprtimi očmi znali prepoznati Njegovo ljubezen in jo z veseljem prinašati ljudem, s katerimi delimo svoje življenje.
Molitev tedna
Gospod Jezus, ti, ki si se žalostnima učencema razodel v lomljenju kruha in jima ogrel srce s svojo Besedo, stopi tudi danes na pot mojega življenja. Ko čutim težo razočaranj in me bremenijo vsakodnevne skrbi, me spomni na neizmerno skrivnost in moč svete evharistije. Naj obhajilo, s katerim me hraniš, postane luč za moje korake in notranja moč, da bom v vsakem človeku in v vsaki preizkušnji prepoznal tvojo ljubečo, vstajenjsko navzočnost. Živi v meni, da bom zmogel živeti tvoj mir in ga prinašati svetu. Amen.
