Evangelist Janez nam prikaže prostor, ki nosi težo velike tišine. Zvečer tistega prvega dne v tednu so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, zaklenjena. Kako zgovorna je ta podoba. Zaklenjena vrata niso le zgodovinsko dejstvo tistega večera v Jeruzalemu; so prispodoba našega človeškega stanja.
Pomislimo na svoja lastna zaklenjena vrata. Kolikokrat se pred svetom, pred pričakovanji, pred negotovostjo prihodnosti in včasih celo pred samimi seboj – preprosto zapremo? Učenci so se zaklenili iz strahu pred Judi. Mi se zaklepamo iz strahu pred zavrnitvijo, iz strahu pred neuspehom, pred boleznijo ali pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. Včasih se zaklenemo celo pred tistimi, ki jih imamo najraje, ker so nas odnosi ranili. V tisti zatohli sobi, polni tesnobe, očitkov in neizgovorjenih vprašanj, zrak postane neznosno težak. Ni več prostora za svobodo, ni več prostora za veselje.
In vendar, v to zadušljivo atmosfero našega strahu vstopi Jezus. Ne trka s silo na naša vrata. Ne zahteva pojasnil, zakaj smo se skrili. Njegov pristop je globoko spoštljiv in neizmerno nežen. Stopi v samo središče naše bolečine in izreče besede, ki preoblikujejo vesolje: “Mir vam bodi!”
Ta mir, ki ga prinaša vstali Kristus, ni le odsotnost hrupa ali začasno premirje z našimi težavami. Njegov mir je gotovost, da nas nobena tema ne more več ločiti od Njegove ljubezni. Da bi to potrdil, jim pokaže svoje roke in stran. To stori zato, ker vstali Gospod ne izbriše sledi trpljenja. Njegove rane so zdaj poveličane; so neizpodbiten dokaz, da je ljubezen preživela smrt. Pokaže nam, da bi vedeli: Bog razume našo bolečino, ker jo je nosil na lastnem telesu.
Nato sledi dejanje presežne milosti. Jezus dihne vanje in reče: “Prejmite Svetega Duha!” To je Božji dih iz Geneze, ki je iz prahu ustvaril človeka. Sedaj, v tej zaklenjeni sobi, ta isti dih ustvarja novega človeka. Sveti Duh v našem življenju deluje kot vrhunski umetnik. Naše pretekle rane, naše napake in padce ne zavrže kot uničeno platno. Nasprotno, z mojstrsko potrpežljivostjo in milostjo jemlje te temne, težke poteze oljnih barv našega življenja in jih plast za plastjo preliva z lučjo vstajenja. Kar je bilo prej zgolj ostra, boleča poteza, pod Njegovim dotikom dobi globino in teksturo, dokler ne postane del čudovite, edinstvene mojstrovine odrešenja. Nič ni izgubljeno. Vse je preobraženo.
Ko nas napolni s tem Duhom, nas Jezus ne pusti v varni sobi. Opremi nas z največjo močjo v vesolju – z močjo odpuščanja. “Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.” To je poslanstvo Cerkve in poslanstvo vsakega izmed nas. Vabi nas, da danes postanemo tisti, ki prinašamo ta isti mir v naše sprte družine, v napeta delovna okolja in v našo širšo skupnost.
Duh veje. Ne moremo ga ujeti ali nadzorovati, lahko pa mu odpremo vrata. Dovolimo mu, da nepolne naša jadra in nas ponese tja, kjer svet najbolj potrebuje usmiljenje.
To kratko molitev lahko zmoliš vsako jutro, preden stopiš v hrup dneva, ali zvečer, ko se umiriš. Naj ti bo v tem tednu sidro in duhovni opomnik
Pridi, Sveti Duh, in napolni tiste prostore mojega srca, kjer biva strah. Ko se zaradi negotovosti in ran zaprem vase, stopi skozi moja zaklenjena vrata in v mojo temo izreci besedo miru. Preobrazi moje slabosti v orodje tvoje milosti. Daj mi pogum, da bom ta teden ljudem okoli sebe prinašal tvojo svetlobo in zmogel odpuščati, kakor ti odpuščaš meni. Naj tvoj tihi dih usmerja vsak moj korak. Amen.
