Življenje nas prepogosto postavi v vlogo cestninarja Mateja. Vsak izmed nas ima nekje globoko v sebi svojo »mitnico« – prostor naših vsakodnevnih skrbi, preteklih bremen, občutkov krivde ali neuspeha. To je tisto mesto, kjer sedimo ujeti v rutino, obdani s svojimi napakami in grehi, prepričani, da nismo vredni globlje ljubezni. Svet nas morda gleda skozi prizmo naših pomanjkljivosti in padcev, a današnja Božja beseda o klicu cestninarja Mateja nam prinaša najgloblje in najbolj tolažilno sporočilo naše vere: Bog na nas gleda z očmi neskončnega usmiljenja. Jezus se ustavi, ga pogleda v srce in preprosto reče: “Hodi za menoj!”
V tem enem samem, ljubečem pogledu se skriva celotna skrivnost odrešenja. Gospod ne čaka, da postanemo popolni, brezhibni in sveti, preden nas povabi v svojo bližino. Nasprotno, vstopa neposredno v našo nepopolnost. “Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni,” nam zagotavlja s polno avtoriteto svoje ljubezni. Kje drugje pa se to božje zdravljenje najbolj otipljivo uresničuje, če ne prav ob oltarju, pri evharistični mizi?
Ko Jezus vstopi v Matejevo hišo in tam z grešniki sede za mizo, nam vnaprej razkriva podobo svete maše. Tudi v sedanjem času Gospod pripravlja mizo in želi sesti z nami. Sveta evharistija ni nagrada za tiste, ki nikoli ne padejo; je zdravilo za ranjene, je tolažba za zlomljene in močna hrana za tiste, ki so utrujeni na poti. V prelomljenem kruhu, v svojem svetem Telesu in Krvi, nam daje samega sebe. Gospod pravi, da si želi usmiljenja in ne daritve v smislu praznih obredov brez srca. Želi si našega preprostega, odprtega in iskrenega srca, ki Mu preprosto dovoli, da ga ozdravi in preoblikuje.
Ko pristopamo k svetemu obhajilu, ne stopamo pred neizprosnega sodnika, temveč stopamo v oseben, najbolj intimni stik z nebeškim Zdravnikom. Tam, v majhni beli hostiji, se srečata nebesa in zemlja, tam se naša človeška krhkost zlije z njegovo neizmerno, oživljajočo močjo. Naj nas tisti sveti trenutek ko prejmemo Gospoda, navda z globokim in trajnim mirom. Nismo več sami za svojo mitnico. Obiskani smo, odrešeni in povabljeni v večno življenje.
To kratko molitev lahko zmoliš vsako jutro, preden stopiš v hrup dneva, ali zvečer, ko se umiriš. Naj ti bo v tem tednu sidro in duhovni opomnik
Gospod Jezus, zdravnik mojega srca.
Tudi danes me iščeš tam, kjer sem – v mojih slabostih, skrbeh in nepopolnostih.
Hvala, ker me ne obsojaš, temveč vabiš: ‘Hodí za menoj.’
Daj mi pogum, da vstanem od svoje ‘mitnice’ in ti sledim.
Nauči me, da bom tvoje usmiljenje, ki ga prejemam,
znal deliti z vsemi, ki jih danes srečam.
Naj bo moje življenje odsev tvoje ljubezni.
Amen.
