Človeško življenje je neprestano razpeto med željo po varnem udobju ter neusmiljenim klicem k globini, ki od vsakega izmed nas neogibno zahteva žrtev. Kako pogosto si želimo poti, ki bi bila gladka, nezahtevna in brez senc trpljenja? Toda Božji dotik v človeškem srcu redkokdaj prinaša zgolj površinski mir. Prerok Jeremija v prvem berilu prinaša pretresljivo pričevanje o svojem notranjem boju, ko se spopada z lastno krhkostjo in težo zaupane mu preroške naloge. Priznava, da je želel odstopiti, umolkniti in pozabiti na Gospodovo ime, toda takoj nato spoznal nemoč takšnega pobega: Božja beseda je v njegovem srcu postala kakor goreč ogenj, zaprt v njegovih kosteh, ki ga ni bilo mogoče pogasiti.
Ko se iz strahu pred naporom vera skuša umakniti v cono udobja, spoznamo, da z zatiranjem tega nebeškega plamena ne rešimo svojega življenja, temveč le ugasnemo svojo lastno usodo in najgloblje bistvo.
Ta isti človeški mehanizem umika pred križem srečamo pri apostolu Petru. Ko Jezus svojim učencem prvič jasno razkrije skrivnost svojega poslanstva – da mora iti v Jeruzalem, veliko trpeti, biti umorjen in tretji dan vstati –, Peter reagira iz povsem človeške logike. Zganjen in prestrašen ga odtegne na stran ter ga začne svariti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!«
Kako dobro prepoznamo v Petrovem glasu svoje lastne želje, ko skušamo Boga obvarovati pred križem, sebe pa pred odpovedjo! Vendar mu Jezus odgovori z besedami, ki delujejo kakor meč, toda prinašajo odrešenje: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Kristus s tem ne zavrača Petra, ampak zavrača miselnost, ki zamenjuje ljubezen z ugodjem. Zveličar nas ne vabi k trpljenju zaradi trpljenja samega, temveč nas uči, da brez podarjanja življenja ni prave ljubezni. Zato doda nepreklicni pogoj krščanskega poklica: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.«
Toda kje naj človek, oslabljen od vsakodnevnih skrbi, preizkušenj, neuspehov in notranjih razdvojenosti, najde dejansko moč za takšen nepredstavljiv korak? Odgovor se ne nahaja v naši lastni volji ali psihološki moči, temveč na oltarju, v skrivnosti svete evharistije. Apostol Pavel v pismu Rimljanom prinaša ključno spodbudo: »Ker je Bog tako usmiljen, vas rotím, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev; tako bo vaše bogoslužje duhovno.«
Vsaka sveta maša je tisti sveti prostor in čas, koder se naše človeško trpljenje, naši vsakdanji nevidni križi in vsa naša hrepenenja združijo s Kristusovo enkratno in neponovljivo daritvijo na križu. Ko duhovnik nad kruhom in vinom izgovori posvetilne besede, se nebeška realnost dotakne naše zemeljske resničnosti; nemoč človeka se potopi v vsemogočnost Božje ljubezni.
V svetem obhajilu nam Bog daje natanko tisto hrano, ki jo potrebujemo na poti hoje za Gospodom. Ne daje nam le kruha, temveč Kristusovo Telo, po katerem prejmemo milost, ki prenovi naše srce in nam daje moč za vsak nov dan.
To kratko molitev lahko zmoliš vsako jutro, preden stopiš v hrup dneva, ali zvečer, ko se umiriš. Naj ti bo v tem tednu sidro in duhovni opomnik
Gospod, hvala za Tvojo živo Besedo, ki prebuja mojo dušo in jo vžiga s Tvojim nebeškim ognjem. Priznavam Ti svojo nagnjenost k udobju, posvetnemu prilagajanju in strah pred vsakdanjim križem. Kadar me zamika prilagajanje temu svetu ali ko poskušam pred Teboj narekovati svojo pot, me blagohotno spomni na Tvoje besede: »Stopi za me!« S Svetim Duhom prenovi moj razum in srce, da se ne bom prilagajal minljivim vzorcem tega sveta. Daj mi milost, da bom svoje telo, svoje delo, svoje radosti in svoje stiske daroval kot živo, sveto in Tebi prijetno daritev v vsakdanjem služenju bližnjim. Nauči me, da se bom zmogel odpovedati sebičnemu napuhu ter z ljubeznijo sprejeti svoj vsakdanji križ. Naj v darovanju svojega življenja Tebi najdem pravo svobodo, mir in neuničljivo radost vstajenja. Amen.
