Kolikokrat v življenju se znajdemo ujeti v neizprosen ritem sodobnega časa, obdani z neštetimi glasovi in nenehnimi obveznostmi, pa vendar v globinah svojega srca čutimo tisto znano, bolečo izpraznjenost? Živimo v dobi, ko smo na videz povezani bolj kot kdaj koli prej, toda mnogi med nami hodijo po svetu z globoko notranjo samoto in bivanjsko tesnobo. Današnji odlomek iz Matejevega evangelija se dotika prav te najbolj ranljive točke našega človeškega bivanja. Pred nas postavlja podobo Jezusa, ki se pred našo krhkostjo ne umakne, temveč vstopi naravnost vanjo.
Evangelist zapiše, da se je Jezusu ob pogledu na množice zasmilil njihov položaj, saj so bili »zmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja«. Izvirna svetopisemska beseda za to sočutje opisuje premik v samem temelju– to ni le bežno usmiljenje, temveč globoka, pretresljiva Božja bolečina ob človeškem trpljenju. Jezus nas ne presoja skozi prizmo naših dosežkov, padcev ali nepopolnosti. Vidi nas natanko takšne kot smo pod vsemi maskami – včasih do skrajnosti utrujene, izgubljene v lastnih skrbeh, iščoče ljubezni in smisla. V Njegovem pogledu ni sence obsojanja, temveč le čista, brezpogojna ljubezen, ki vabi k počitku. Bog ni daleč od našega vrveža; v podobi Dobrega pastirja stopa med nas, še posebej v zakramentih Cerkve, da bi obvezal naše rane in nas nahranil s kruhom življenja.
Toda Jezus se ne ustavi le pri sočutju. Njegov odgovor na bolečino in zmedenost sveta je klic. V Cerkvi se to poslanstvo neprestano nadaljuje. Kliče dvanajstere – ne popolnih, izobraženih ali brezgrešnih ljudi, temveč navadne posameznike z vsemi njihovimi dvomi (kot Tomaž), padci (kot Peter) in obremenilnimi preteklostmi (kot Matej carinik). Zaupa jim nepredstavljivo: daje jim moč, da v Njegovem imenu prinašajo ozdravljenje, odpuščanje in upanje. Preko njih Jezus kliče tudi vsakega izmed nas. Vabi nas, da izstopimo iz vloge zgolj opazovalcev in postanemo Njegovi sodelavci.
»Žetev je obilna, delavcev pa malo.« Žetev namreč niso nepregledna polja, temveč so to srca sodobnih ljudi v naših družinah, na naših delovnih mestih in v naših župnijah. So ljudje, ki v tišini hrepenijo po smislu, po sprejetosti, po tem, da bi jih nekdo resnično slišal. Bog želi reševati svet in tolažiti osamljene preko naših človeških rok in naših besed. Kaj nam ob tem naroča? »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« V teh besedah se skriva najgloblja skrivnost nebeškega kraljestva. Živimo v svetu transakcij, kjer verjamemo, da si moramo vse prislužiti – celo ljubezen in lastno vrednost. Toda Božja milost lomi to logiko. Vsak naš talent, vsak trenutek odpuščanja, vsak preblisk vere in sam dar življenja so popolnoma nezasluženi darovi Božje radodarnosti. Ko v globini duše in pred Najsvetejšim zares dojamemo to zastonjsko usmiljenje, se naše življenje nepreklicno spremeni. Te luči preprosto ne moremo več zadržati le zase. Ko doma premagamo jezo s potrpežljivostjo, ko sodelavcu ponudimo pomoč brez pričakovanja povračila, ali ko v tišini molimo za tiste, ki so nas prizadeli, postajamo delavci na Božji njivi. Z majhnimi, nevpadljivimi, a neskončno ljubečimi dejanji omogočamo, da se nebeško kraljestvo dotakne te zemlje – tukaj in zdaj.
To kratko molitev lahko zmoliš vsako jutro, preden stopiš v hrup dneva, ali zvečer, ko se umiriš. Naj ti bo v tem tednu sidro in duhovni opomnik
Gospod Jezus, ob tvojih nogah odlagam vse svoje skrbi, utrujenost in tisto, kar me danes razjeda. Hvala ti za tvoj sočutni pogled, ki ne obsoja, temveč zdravi in za tvojo milost, ki me objema ne glede na moje padce. Zavedam se, da sem vse kar sem in kar imam, prejel kot zastonjski dar Tvoje neizmerne dobrote. Oblikuj moje srce po svojem, da bo moje življenje postalo orodje Tvojega miru. Daj mi pogum in odprte oči, da bom opazil tiste, ki so danes “kakor ovce brez pastirja”, in jim s svojo prisotnostjo, besedo in dejanjem zastonj prinašal Tvojo tolažbo. Amen.
