V globini vsakega človeškega bivanja leži tiho in vztrajno nagnjenje k preračunljivosti. Preštevamo svoje moči, merimo vloženi trud, skrbno pa beležimo tudi trenutke, ko so nas bližnji ranili, preslišali ali prizadeli. V svetu, ki tako dosledno temelji na načelu povračila, zaslug in enakomerne menjave, si človeško srce skoraj nezavedno postavi meje: do kod sem še pripravljen potrpeti? Kje se konča moja potrpežljivost in kolikokrat moram še zapreti oči pred tujo nepopolnostjo, preden imam pravico zapreti svoja vrata?
V to naravno človeško logiko stopa apostol Peter z vprašanjem, ki v sebi nosi pridih izjemne velikodušnosti tistega časa: »Gospod, kolikokrat naj oprostim svojemu bratu, če greši zoper mene? Ali do sedemkrat?« Sedem je bilo v svetopisemski govorici število popolnosti in dokončnosti. Peter je verjel, da ponuja najvišjo možno mero razumevanja. Vendar Jezusov odgovor pretrese vse naše meje in človeške kalkulacije: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Kristus s tem ne postavlja nove matematične enačbe, temveč nas vabi k popolnemu preobratu srca. Odpuščanje nima meje, kajti Božja ljubezen nima meje. Kakor opominja že Sirah, človek, ki hrani jezo do drugega, ne more iskati ozdravljenja pri Bogu; kdor ne izkaže usmiljenja bližnjemu, zaman prosi za odpuščanje lastnih grehov.
Ta neizmernost Božje milosti se na najbolj svet in oprijemljiv način razodeva prav v skrivnosti sveta maše. Evharistija ni nič drugega kot živi, neprekinjeni spomin na to, kako nam Bog vsakokrat znova odpiše nepredstavljivo visok dolg. V priliki o neusmiljenem služabniku nas Gospod spomni na kralja, ki svojemu podložniku odpusti dolg deset tisoč talentov — ogromno vsoto, ki je posameznik ne bi mogel odslužiti v več življenjih. Ta služabnik smo pred nebeškim Očetom mi vsi. Naša grešnost, sebičnost in šibkost ustvarja prepad, ki je s človeškimi močmi nikoli ne bi mogli premostiti. Pa vendar nebeški Oče od nas ne zahteva nečloveškega povračila, temveč nam na oltarju po svojem Sinu podarja neskončno usmiljenje.
Ko duhovnik pri sveti daritvi dvigne kruh in vino ter izgovori Kristusove posvetilne besede, se pred našimi očmi odvije celotna skrivnost našega odrešenja. Kristusovo telo se ponovno lomi za nas, njegova kri se ponovno preliva v odpuščanje naših grehov. V evharistični žrtvi ne opazujemo le oddaljenega zgodovinskega dogodka, temveč vstopamo v živo spravo. Pri svetem obhajilu Gospod ne sprašuje, kolikokrat smo v preteklosti padli, kako hude so bili naši stranpoti ali kolikokrat smo se izneverili svojim obljubam. On preprosto stopi pod streho našega srca, nas objame z vso našo ranjenostjo, ter nam daje samega sebe kot hrano in moč za novo pot.
Tako postane evharistična miza najvišja šola nebeškega usmiljenje. Ko se približamo oltarju in prejmemo sveto hostijo, v svoje prsi sprejmemo Kristusovo lastno srce — tisto srce, ki je na križu prosi odpuščanja za svoje mučitelje in vse nas. Kako bi potem mogel človek, ki je bil pravkar deležen neskončnega Božjega usmiljenja, stopiti iz cerkve in od svojega brata ali sestre neizprosno zahtevati stotak neporavnanih krivic? Naše celotno vsakdanje življenje postane evharistično takrat, ko milost, ki jo prejmemo na oltarju, prelijemo v svoje družine, delovna mesta in odnose. Odpuščanje ni zgolj trenutno čustvo, temveč zavestna odločitev, da ne bomo zastrupljali svojega duha z zamero, temvečl bomo iz moči svetega obhajila postali orodje Božjega miru in sprave v svetu.
Tedenska molitev
(Ta kratka molitev naj služi kot vsakodnevni duhovni opomnik skozi ves teden)
Gospod Jezus Kristus, Izvir usmiljenja, Knez miru in Odrešenik moje duše, hvala za Tvojo neizmerno ljubezen s katero mi pri vsaki sveti spovedi in evharistiji zastonj odpišeš dolg mojih grehov, slabosti in nezvestobe. Odpri moje srce in me osvobodi ujetništva zamere, jeze ter maščevalnosti. Kadar me nekdo prizadene, mi daj milost, da ne bom gledal le na svojo prizadet ponos, temveč na Tvoj križ na katerem si za vse nas prelil svojo sveto kri. Nauči me odpuščati iz srca – ne le do sedemkrat, temveč do sedemdesetkrat sedemkrat. Daj mi zavedanje, da sem Tvoj v življenju in v večnosti. Izlij svojega Svetega Duha v našo družino, našo župnijo in celotno Cerkev, da bomo postali Tvoje živo orodje odpuščanja, sprave in miru.
Amen.
