Včasih se zdi, da je naše življenje nenehen boj s težnostjo. Naše oči so uprte navzdol – v zaslone naših telefonov, v neskončne sezname nalog, v položnice, ki jih je treba plačati, v bolezni, ki trkajo na naša vrata in v odnose, ki včasih bolijo bolj kot bi si želeli priznati. Ta vsakdanja teža nas vleče k tlom, in v njej se pogosto počutimo osamljene, kot da moramo vse breme nositi sami.
In prav v to našo človeško resničnost danes vstopa Janezov evangelij z izjemnim, skorajda pretresljivim prizorom. Smo v dvorani zadnje večerje. Zrak je težak. Juda je že odšel v noč, križ se neizprosno bliža, učenci so zmedeni in prestrašeni. Človeško gledano je to trenutek popolnega obupa in strahu. Kaj stori Jezus? Besedilo pravi: »Jezus je povzdignil oči proti nebu in rekel: ‘Oče, prišla je ura…’«
Jezus ne zre v tla. Ne obupuje nad situacijo in se ne zapre vase. Dvigne pogled. V tem preprostem telesnem gibu se skriva celotna smernica našega duhovnega življenja. Jezus nas vabi, naj sredi lastnih “temnih noči” storimo enako. Dvigniti pogled ne pomeni pobegniti od realnosti ali zanikati bolečine. Pomeni prepoznati, da naše življenje presega to, kar trenutno vidimo in čutimo. Pomeni vnesti luč večnosti v našo trenutno stisko.
»Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.«
Ob teh besedah se moramo ustaviti. Pogosto namreč mislimo, da je “večno življenje” nagrada, ki nas čaka nekoč, nekje daleč, po smrti. Toda Jezus tukaj ruši naše predstave. Večno življenje ni zgolj vprašanje prihodnosti; je vprašanje sedanjosti. Začne se tukaj in sedaj. Začne se v odnosu. V Svetem pismu beseda “spoznati” ne pomeni šolskega znanja. Ne gre za to, da preberemo veliko teoloških knjig. “Spoznati” pomeni ljubiti, deliti življenje, pustiti se objeti. Bog ni oddaljena ideja, ampak Oseba, ki želi vstopiti v naš vsakdan, v našo utrujenost po službi, v naš smeh za domačo mizo.
Nato pa sledi vrhunec te molitve, ki bi moral pretresti in potolažiti vsako krščansko srce: »Jaz prosim zanje.«
V noči, ko je bil izdan, ko je pred seboj videl lastno trpljenje, Jezus ni molil zase. Molil je zate. Molil je zame. To je srce naše vere. Ko mi ne moremo moliti, ko smo preveč utrujeni, razočarani ali prazni, nismo prepuščeni sami sebi. Nosi nas molitev samega Božjega Sina. On stoji pred Očetom in prosi za našo edinost, za našo zaščito pred zlim, za naš mir. Njegova molitev je tista nevidna sila, ki drži naše življenje in našo skupnost skupaj, tudi takrat, ko se zdi, da vse razpada.
Naj nas ta globoka resnica prenovi. Nismo sirote v tem svetu. Zapisani smo v Božje srce.
Molitev za ta teden
To kratko molitev lahko zmoliš vsako jutro, preden stopiš v hrup dneva, ali zvečer, ko se umiriš. Naj ti bo sidro in duhovni opomnik
Gospod Jezus, ti, ki si dvignil oči k nebu in prosil Očeta za nas, daj, da bi v vrvežu današnjega dne slišal tvojo molitev v svojem srcu. Spomni me, da večno življenje ni le obljuba prihodnosti, ampak že danes odnos s teboj. Ohrani me v svoji ljubezni, varuj me pred obupom in mi pomagaj, da bom z ljudmi, ki mi jih pošiljaš naproti, gradil edinost in mir. Amen.
