Živimo v času in svetu, kjer smo nenehno obdani s hrupom in tisočerimi vsiljivimi glasovi. Vsak dan nas nagovarjajo različne zahteve, pričakovanja in prazne obljube, ki nam poskušajo dopovedati, kje se skriva resnična sreča, varnost in uspeh. V tem neusmiljenem vrvežu, kjer se pogosto trudimo ugoditi vsem okrog sebe in nosimo težka bremena lastnih skrbi, bolezni ali zlomljenih odnosov, se naša duša hitro počuti izčrpano in izgubljeno.
Apostol Peter v svojem pismu zelo slikovito in sočutno opiše to našo ranljivo človeško izkušnjo: »Bili ste namreč kakor blodeče ovce, a zdaj ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.« Peter nas spominja tudi na ceno naše rešitve: »Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.« Kako tolažilne in globoke so te besede! Naša duša nenehno išče dom, išče varen pristan, kjer ji ne bo treba več bežati, se pretvarjati ali skrivati svojih ran. Išče prostor, kjer bo sprejeta natanko takšna, kakršna je.
In prav tu, sredi našega iskanja in tavanja, nam današnji evangelij prinaša Jezusovo mogočno zagotovilo: »Jaz sem vrata za ovce. Če kdo vstopi skozme, bo rešen; vstopal bo in izstopal in našel pašo.« Jezus se ne predstavlja kot pastir, ki nam od daleč kaže pravo pot in nam ukazuje, kako naj živimo. On se poistoveti s samimi vrati. Vrata so prehod iz našega nemira v Božji mir, iz teme v luč, iz osamljenosti v skupnost. Tatovi in roparji našega časa – strah, greh, iskanje lažne potrditve in materializem – vstopajo v naše življenje, da bi nas oropali miru. Kristus pa pravi: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.«
Ta vrata se nam na stežaj odpirajo na vsakem oltarju. Sveta evharistija je tisti zeleni pašnik ob mirnih vodah, ki nam ga pripravlja Dobri pastir. Ko vsako nedeljo ali celo med tednom pristopimo k sveti maši, prestopimo prag. Zapuščamo hrup sveta, prisluhnemo Njegovemu glasu v Božji besedi in vstopamo skozi Kristusa. On nas ne pričaka z grajo nad našimi napakami ali z očitki, ker smo v preteklih dneh morda spet malo “tavali” po puščavi tega sveta. Ne, On nas pričaka z odprtimi rokami, z razlomljenim kruhom in s kelihom odrešenja.
Sveto obhajilo ni nagrada za popolne, ni priznanje za tiste, ki so brez greha; je zdravilo in hrana za tiste, ki se zavedajo svoje lakote in ranljivosti. Ko prejmemo sveto hostijo, se Dobri pastir povsem fizično in duhovno dotakne naše krhkosti. Vstopi v naše rane in jih združi s svojimi poveličanimi ranami. V tistem trenutku nismo več prepuščeni volkovom strahu in obupa. V nas se naseli sam Bog. Združimo se z Njim, ki je daroval svoje življenje, da bi mi lahko resnično živeli. Objame nas s svojo evharistično milostjo in naše utrujene korake usmeri nazaj na pot miru.
Dovolimo, da nas ta neizmerna in tiha evharistična ljubezen preoblikuje. Prestopimo prag Njegovega usmiljenja in mu v svetem obhajilu izročimo vse tisto, kar nas teži. Naj bo On tisti varni varuh naših duš, ki bo v prihajajočem tednu vodil vsak naš korak na pot miru, dobrote in večnega življenja.
Molitev tedna
Gospod Jezus, ti si moj Dobri pastir in varna vrata, skozi katera vstopam v polnost življenja. Sredi vsakodnevnega hrupa, hitenja in neštetih glasov mi pomagaj prepoznati tvoj blagi, ljubeči glas. Ko se v duhu spominjam svete evharistije in obhajila, naj moje utrujeno srce znova najde varen pristan, kjer se celijo moje rane. Ohrani me v svojem objemu, varuj mojo dušo pred nemirom in mi daj, da bom okrepljen s tvojo milostjo, zvesto stopal po tvojih poteh ter prinašal tvoj mir in obilje življenja vsem, ki jih srečujem. Amen.
