Med rano in kruhom
Danes stojimo v tisti tihi, s strahom napolnjeni dvorani zadnje večerje, kjer so vrata tesno zaprta. Ne le tista lesena, temveč predvsem vrata srca, ki jih tako pogosto zaklenemo zaradi razočaranj, osebnih porazov, negotovosti ali globoke krhkosti. Kolikokrat se v svojem življenju počutimo kot apostoli – ujeti v preteklost, ohromljeni od lastnih napak in prestrašeni pred prihodnostjo? Prav tja, v sredo naših najbolj intimnih zaprtih prostorov, stopa On. Ne trka, ne prosi za dovoljenje in ne zahteva opravičil. On je preprosto navzoč. Njegov prvi pozdrav ni očitek zaradi njihovega bega pod križem, temveč dar, ki ga svet ne more dati: »Mir vam bodi!«
Rane kot okna upanja
V današnjem evangeliju srečamo Tomaža, ki v svoji iskreni, skoraj surovi človeški drži zahteva več kot le lepo besedo ali pričevanje drugih. Želi se dotakniti. Želi čutiti realnost trpljenja, ki je postalo zmaga in Jezus mu ne odreče te bližine. Pokaže mu svoje rane. Te rane niso več znamenje poraza ali bolečine, ki bi nas morala strašiti, temveč so postale poveličana znamenja ljubezni. So okna, skozi katera sije neusahljiva svetloba Božjega usmiljenja v temo našega obupa.
V vsakdanjem življenju svoje rane pogosto skrivamo. Sram nas je svojih šibkosti, svojih neuspehov in svoje revščine. Toda Jezus nam danes sporoča: »Daj svoj prst sem, poglej moje roke.« Vabi nas, da svoje rane položimo v Njegove. Pove nam, da nobena naša bolečina ni tuja Njegovemu srcu.
Evharistija: Dotik, ki spreminja srce
To srečanje se na najbolj oseben in pretresljiv način ponavlja pri vsaki evharistični daritvi. Evharistija je tisti trenutek milosti, ko se »vrata dvorane« spet odprejo in ko vstali Gospod stopi med nas pod ponižnima podobama kruha in vina. Ko duhovnik povzdigne Hostijo, se zgodi tisto, kar je doživel Tomaž. Srce tiho šepeta izpoved svetega Tomaža »Moj Gospod in moj Bog!«
V svetem obhajilu se zgodi tisto, po čemer hrepeni vsaka človeška duša, to je neposreden dotik z Božjo ljubeznijo in usmiljenjem. Ne le, da Kristusa gledamo, ampak se Ga v trenutku zaužitja dotaknemo Njegovih prebodenih ran. Še več – On se dotakne nas. Naše rane – tiste skrite bolečine v odnosih, občutki nevrednosti in težka bremena, ki jih nosimo skozi teden – se srečajo z Njegovim poveličanim telesom. V evharističnem kruhu se Kristusovo usmiljenje deli kot živa hrana, ki nas od znotraj preoblikuje in celi.
Živeti kot priče Usmiljenja
Biti kristjan na to nedeljo Božjega usmiljenja pomeni živeti iz tega evharističnega dotika. Bog ne čaka, da postanemo popolni, brezmadežni ali močni, preden bi nas obiskal. Ravno nasprotno: On prihaja v našo nepopolnost, v naše dvome in v našo duhovno lakoto. Vsako sveto obhajilo je vstop v tisti neskončni ocean usmiljenja, o katerem je pisala sveta Favstina Kowalska. Je trenutek, ko Bog pravi: »Tukaj sem zate. Tvoja beda me ne odbija, ampak me privlači.«
Ko bomo pristopili k obhajilu, ne prinesimo le svojih prošenj, ampak prinesimo Gospodu svojo razpoložljivost. Naj nas nebeški kruh napolni s pogumom, da bi si upali stopiti izza svojih zaprtih vrat v svet. Postanimo to, kar prejemamo – postanimo usmiljenje za druge. Naj naša bližina prinaša mir v nemirne domove, tolažbo žalostnim in upanje tistim, ki so ob robu naše družbe.
