Nedelja Jezusovega krsta nas postavi na začetek Jezusovega javnega delovanja in hkrati na izvir naše vere. Ob Jordanu ne gledamo le zgodovinskega dogodka, temveč vstopamo v skrivnost Boga, ki se razodeva kot Trojica, ki se sklanja k človeku. Ta praznik je razodetje Boga, ki prihaja ne z močjo, temveč z bližino.
Jezus pride k Jordanu iz Galileje, iz vsakdanjosti, in stopi v vrsto tistih, ki iščejo spreobrnjenje. Janez Krstnik se upira: kako naj on krsti tistega, ki je Sveti? Toda Jezus odgovori: »Spodobi se nama, da izpolniva vso pravičnost.« Ta pravičnost ni pravni pojem, temveč popolna izročitev Očetovi volji. Jezus se poistoveti z grešnim človeštvom, ne da bi bil sam grešen, da bi nas dvignil iz naših globin. S tem dejanjem pokaže način delovanja Boga, ki rešuje tako, da se približa, da nosi, da deli našo usodo.
Ko se Jezus potopi v vodo, se dotakne simbolike kaosa, smrti in nemoči. Ko iz nje stopi, se odpre nebo. To, kar je bilo zaprto od začetka greha, se zdaj znova odpre. Sveti Duh se spusti kakor golob – znamenje novega stvarjenja, novega začetka. Očetov glas razodene srce evangelija: Jezus je ljubljeni Sin. V njem Bog izreče dokončni »da« človeštvu.
Prvo berilo iz preroka Izaija nas vpelje v lik Gospodovega Služabnika. Ta ne kriči, ne lomi, ne ugaša. Njegova moč je v zvestobi, njegova oblast v usmiljenju. To je Jezusova pot, ki se začne prav tukaj, ob Jordanu. Krst ni le prehodni obred, temveč razglasitev njegovega poslanstva: biti luč narodom, odpirati oči slepim, osvobajati ujete. Ta krotka, a vztrajna ljubezen je način Božjega delovanja tudi danes.
V Apostolskih delih slišimo Petrovo oznanilo: Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela. To ni le opis preteklosti, temveč povabilo Cerkvi. Po krstu smo tudi mi maziljeni z Duhom, da bi v svetu nadaljevali Kristusovo poslanstvo. Vera ni zasebna zadeva, temveč poslanstvo, ki se uresničuje v konkretnem dobrem, v pravičnosti, v sočutju.
Vse to doseže svoj vrhunec v evharistiji. Tako kot se je Jezus ob Jordanu ponižno približal človeku, se v sveti maši ponižno podarja v kruhu in vinu. Evharistija je nadaljevanje Jezusovega krsta: tudi tukaj se odpira nebo in deluje Sveti Duh, tudi tukaj se razodeva Sin, ki se daje za življenje sveta in v našem srcu naredi prostor, kjer Bog tudi danes vstopa v vode človeške zgodovine.
Sveti obhajilo nas vedno znova vrača k izviru – k našemu krstu. Spominja nas, da smo Božji otroci, ljubljeni in poslani. Hkrati pa nas očiščuje in krepi, da bi lahko živeli krstno obljubo sredi sveta, ki pogosto zapira nebo in utiša Božji glas.
Ta nedelja je zato povabilo k notranjemu spominu in obnovi: da se spomnimo dneva, ko je Bog nad nami izrekel svoje »ti si moj ljubljeni otrok«, in da dovolimo, da ta beseda ponovno oblikuje naše življenje, naše odnose, našo vero.
