Pogosto v vsakdanjem življenju izkušamo, da so naši odnosi krhki, izpostavljeni nesporazumom, nemiru in prehitrim sodbam! Živimo v svetu, ki nenehno ponuja hitre komunikacije, toda v globin duše se pogosto rojeva osamljenost in odtujenost. V naših družinah, skupnostih in župnijah se hitro nakopičijo zamere, neizrečene bolečine ali tihi zidovi, ki jih gradimo iz ponosa. Božja beseda današnje nedelje nas vabi v samo srce krščanskega poklica, ki je odgovornost drug za drugega, ter v dolg medsebojne ljubezni.
Prerok Ezekiel nam prinaša odgovorno podobo stražarja. Bog ga postavlja za stražarja nad Izraelovo hišo z nalogo, da opozori grešnika. Biti stražar svojemu bratu ali sestri ne pomeni postaviti se na prestol sodnika in z viška opazovati tuje napake. Biti stražar pomeni nositi tiho, sočutno in molitveno skrb za dušo svojega bližnjega. Pomeni imeti pogum ljubezni, ki ne obrača pogleda stran, ko vidi, da brat hodi po poti propada ali notranje teme.
Sveti Pavel v pismu Rimljanom to preroško skrb nadgradi z neprekosljivim pravilom krščanskega življenja: »Ne imejte nobenega dolga, razen medsebojne ljubezni.« Ljubezen je namreč tista, ki izpolni celotno postavo. Ne prizadene bližnjega, ne goji privoščljivosti, ne uničuje odnosov, ampak jih varuje, zdravi in dviguje. Vsaka zapoved dobiva svoj resnični smisel šele v ognju ljubezni.
Evangelij po Mateju pa nas popelje v zelo konkretno prakso bratovskega opominjanja. Jezus nam ne ponuja poceni miru, ki bi pometal greh pod preprogo ali se pretvarjal, da rane ne obstajajo. Vabi nas na pot potrpežljive ljubezni: najprej na štiri oči, v globoki tišini, spoštovanju in želji, da bi brata pridobil in ozdravil odnos. Na koncu tega odlomka pa nam Gospod izreče mogočno obljubo, ki premika meje človeške nemoči: »Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Ta Kristusova navzočnost sredi našega občestva se na najbolj popoln, živ in konkreten način uresničuje pri sveti evharistiji. Naš Bog ne ostaja daleč v nebesih kot opazovalec; Bog tiho in potrpežljivo čaka, da pridemo k njemu ob oltarno mizo. Pri vsaki sveti maši nas zbira v svojem imenu – ne kot popolne, brezgrešne posameznike, temveč kot ranjene, lačne in pomanjkljive brate ter sestre, ki potrebujemo Njegovo milost.
Ko duhovnik nad darovi kruha in vina izgovori posvetilne besede in ko v veri zremo v posvečeno hostijo, se Kristusova obljuba utelesi. On daje svoje resnično Telo in nam ponuja svojo predragoceno Kri, da ne bi umirali na obroke v naglici, hrupu in zagrenjenosti vsakdanjega življenja, temveč da bi živeli v polnosti medsebojne ljubezni. Kolikokrat v vsakdanu »umiramo na obroke« zaradi zamer, trme in hladnosti v odnosih! Evharistija pa je nebeško zdravilo za to umiranje. Ko pristopimo k svetemu obhajilu, prejemamo tistega Kristusa, ki je na križu zrušil vse zidove in prelil svojo kri za spravo sveta.
Sveto obhajilo temeljito preoblikuje naša trda srca. Ko zaužijemo Kruh življenja, ne moremo več oditi iz cerkve z enakim zaprtim srcem do brata. Obhajilo iz naših notranjih prostorov izpira sebičnost ter nas napolnjuje z Njegovo krotkostjo. Pri oltarju se učimo logike darovanja in postajamo to, kar prejemamo – razlomljen kruh za mir, odpuščanje in spravo sredi tega nemirnega sveta.
To kratko molitev lahko zmoliš vsako jutro, preden stopiš v hrup dneva, ali zvečer, ko se umiriš. Naj ti bo v tem tednu sidro in duhovni opomnik
Gospod Jezus Kristus, hvala ti, ker med nas ne stopaš z obsodbo, temveč z zdravilno in potrpežljivo ljubeznijo. Odpri moje oči in omehčaj moje srce, da bom v svojih bratih in sestrah prepoznal tvojo podobo ter znal z ljubeznijo graditi mostove sprave. Kadar se v meni nakopičijo nemir, ponos ali zamera, me dobrohotno spomni na moč svete evharistije, v kateri se mi daruješ kot živi Kruh. Naj me sveto obhajilo vsak dan znova prenavlja, da ne bom živel le zase, ampak bom sredi svojih vsakdanjih odnosov prinašal tvojo navzočnost, mir in odpuščanje. Amen.
