Od 29. maja do 1. junija 2026 smo se približno sto romarjev v dveh avtobusih, pod okriljem Magnificata, podali na romanje od Padove do Assisija, Spoleta, Greccia in La Verne – na pot, ki se je navzven vila po italijanskih cestah, navznoter pa po tihih poteh srca.
Na romanje smo se podali v letu, ko se Cerkev in Frančiškovi manjši bratje in sestre spominjajo 800-letnice smrti sv. Frančiška Asiškega, ki je leta 1226 svoje življenje izročil Bogu kot zadnjo hvalnico miru, uboštva in zaupanja.
Vsak izmed nas je na pot prinesel svojo zgodbo: prošnje, zahvale, skrbi, hrepenenja, utrujenosti in tudi tiste neizrečene rane, ki jih pozna samo Bog. A prav zato to ni bilo le potovanje po Italiji. Bilo je romanje, na katerem so nas sveti kraji počasi učili poslušati: sv. Anton z ognjem Božje besede, sv. Leopold z globino usmiljenja, sv. Frančišek z evangeljsko svobodo, sv. Klara s tiho zvestobo, Greccio z jaslimi ponižnega Boga in La Verna z ranami ljubezni. Hkrati pa je bila ta pot tudi vesela, sproščena in polna romarske vedrine: veliko smo se smejali, peli na avtobusu in pri vsakodnevnih svetih mašah ter doživljali, da pristna duhovnost ne zapira srca, ampak ga odpira za veselje, hvaležnost in bližino. Kilometer za kilometrom so se ogledi spreminjali v premišljevanje, vožnja v molitev in pesem, utrujenost v daritev, skupina romarjev pa v živo občestvo Cerkve na poti.
Na romanju sta nas spremljala duhovna voditelja br. Miran Špelič in g. župnik Jure Koželj. Br. Miran nas je s svojo frančiškansko širino, poznavanjem duhovne dediščine svetnikov in umirjeno besedo vodil v globlje razumevanje krajev, ki smo jih obiskovali. Njegove razlage niso bile zgolj zgodovinske, ampak so nas vabile, da za kamnom, fresko, grobom in samostanom odkrijemo živ evangelij. Ob tem je s svojo preprostostjo in vedrino prispeval k sproščenemu ozračju, v katerem smo se romarji počutili povezane, sprejete in domače.
Posebno vlogo je imel tudi g. župnik Jure Koželj, ki je med vožnjo z avtobusom namenjal molitve za različne namene. Avtobus tako ni bil samo prevozno sredstvo, ampak je postajal potujoča kapela – prostor molitve, pesmi, tišine, smeha in medsebojnega spoznavanja. V molitvah smo se spominjali bolnih, trpečih, družin, pokojnih, Cerkve, domovine, osebnih stisk in zahval.
Prav ta preplet molitve, pesmi in sproščenega veselja je romanje posebej zaznamoval. Na začetku smo bili morda le sopotniki; z vsako prošnjo, pesmijo, sveto mašo in skupnim nasmehom pa smo postajali občestvo ljudi, ki ne potujejo le drug ob drugem, ampak drug za drugega.
Prvi dan – Padova: med ognjem Božje besede in tihim usmiljenjem
Prvi dan našega romanja nas je pot pripeljala v Padovo, mesto dveh velikih duhovnih poudarkov: ognja Božje besede pri sv. Antonu Padovanskem in tihega usmiljenja pri sv. Leopoldu Mandiću. Že na začetku poti smo bili povabljeni, da romanja ne razumemo le kot obisk svetih krajev, ampak kot notranjo pripravo srca: da prisluhnemo Besedi, ki razsvetljuje, in se odpremo usmiljenju, ki zdravi.
Bazilika sv. Antona Padovanskega – svetišče Besede, ki išče izgubljenega človeka
V baziliki sv. Antona Padovanskega nas ni nagovorila le veličina svetišča, ampak zavest, da sem že stoletja prihajajo ljudje s svojimi prošnjami, izgubami, zahvalami in ranami. Sv. Anton je znan kot priprošnjik za izgubljene stvari, a njegovo sporočilo sega globlje: je svetnik izgubljenega človeka – srca, ki je izgubilo mir, smer, zaupanje ali pot do Boga.
Bil je človek Božje besede. Njegovo oznanjevanje ni bilo nastop, ampak služenje evangeliju. Zato nas je ob njegovem grobu nagovorilo tudi vprašanje naših besed: ali z njimi gradimo ali ranimo, prinašamo mir ali nemir, odpiramo prostor za Boga ali ga zapiramo?
Relikvija njegovega jezika je močno znamenje jezika, ki se je dal v službo Kristusu. Ob njej se lahko v človeku rodi prošnja, naj tudi naše besede postanejo bolj čiste, resnične in blagoslavljajoče.
Sv. Anton, pomagaj nam najti, kar smo morda izgubili globlje od stvari: mir srca, zaupanje, čistost besede in pot nazaj k Bogu.
Svetišče sv. Leopolda Mandića – kraj, kjer majhnost razodeva veličino usmiljenja
Če pri sv. Antonu človeka prevzame moč oznanjevanja, ga pri sv. Leopoldu gane tišina. Majhna celica, majhna spovednica, telesno krhek svetnik – in vendar neizmerna globina Božjega usmiljenja.
Sv. Leopold je večino svojega duhovniškega življenja posvetil spovedovanju. Njegova spovednica je postala kraj, kjer so ljudje odlagali greh, sram, strah in utrujenost. Tam niso srečali hladne sodbe, ampak Očetovo srce. Njegovo življenje nas uči, da Bog človeka ne čaka zato, da bi ga ponižal, ampak da bi ga dvignil.
Ganljivo je, da je njegova spovedna celica ostala ohranjena tudi sredi vojnega razdejanja. Kot tiho znamenje govori, da se lahko svet ruši, toda Božje usmiljenje ostaja. Tudi v človekovih notranjih razvalinah Bog ohrani prostor, kjer je mogoče začeti znova.
Pri sv. Leopoldu smo lahko globlje razumeli, da spoved ni poraz, ampak milost; ni ponižanje, ampak vrnitev domov; ni prostor strahu, ampak kraj, kjer Oče znova objame izgubljenega sina ali hčer.
Sv. Leopold, nauči nas zaupati Božjemu usmiljenju in verovati, da nobena rana ni pregloboka, da je Oče ne bi mogel ozdraviti.
Drugi dan – Assisi: mesto, kjer je evangelij dobil obraz uboštva, miru in bratstva
V soboto smo vstopili v Assisi, mesto, ki človeka ne nagovori najprej z besedami, ampak z ozračjem. Tam se zdi, kakor da kamen diha drugače. Ozke ulice ne zapirajo, ampak vodijo navznoter; pogled na umbrijsko pokrajino razširi srce; tišina bazilik pa človeka nežno povabi, naj ne ostane le obiskovalec, ampak postane romar.
Assisi ni mesto, ki bi ga človek samo videl. Assisi je kraj, ki ga začneš poslušati. V njegovi preprostosti, svetlobi in miru se nekaj v človeku umiri. Korak postane počasnejši, pogled bolj pozoren, srce bolj odprto. Kot bi nas mesto samo učilo, da se Bog pogosto ne razodeva v hrupu, ampak v tihih znamenjih: v kamnu, ki so ga stoletja spremljale molitve; v grobovih svetnikov; v freskah, ki govorijo brez besed; v bratstvu romarjev, ki skupaj hodijo, molijo, pojejo in iščejo.
Assisi je mesto sv. Frančiška in sv. Klare – dveh življenj, ki sta pokazali, da evangelij ni nedosegljiv ideal, ampak pot. Ne pot popolnih ljudi, ampak pot tistih, ki se pustijo Bogu počasi preoblikovati. Frančišek in Klara nista bežala iz sveta zato, ker bi ga prezirala, ampak zato, ker sta hotela v njem znova odkriti Božje obličje: v ubogem, v bolnem, v stvarstvu, v bratu in sestri, v molitvi, v tišini in v popolni izročitvi Kristusu.
Nagovorila nas je tudi bližina sv. Carla Acutisa, mladega svetnika našega časa, ki je z ljubeznijo do evharistije in s sodobnimi sredstvi oznanjevanja pokazal, da je svetost mogoča tudi sredi vsakdanjega življenja mladih. Njegov grob v svetišču Spogliazione v cerkvi Santa Maria Maggiore nas je spomnil, da Bog tudi danes kliče k svetosti – preprosto, konkretno in z odprtim srcem za Kristusa.
Bazilika sv. Frančiška – grob ubožca, ki je postal brat vsem
Bazilika sv. Frančiška v Assisiju je osrednje frančiškansko svetišče in kraj, kjer romar na poseben način začuti, da svetost ni oddaljena od življenja, ampak se rodi prav sredi človekove notranje borbe, iskanja in spreobrnjenja. Ob Frančiškovem grobu se človek težko zateče k velikim besedam. Tam se duša umiri. Tam ni treba razlagati vsega, kar nosimo v sebi. Dovolj je biti navzoč, poslušati tišino in dovoliti, da nas nagovori življenje človeka, ki je hotel biti majhen, da bi bil ves Božji.
Sveti Frančišek Asiški je bil človek, ki ga je Bog počasi razorožil. V mladosti je sanjal o slavi, viteštvu, uspehu in človeškem priznanju. Toda Bog ga ni osvojil naenkrat. Osvojil ga je po srečanjih: po bolezni, razočaranju, srečanju z gobavcem, po molitvi pred križem, po poslušanju evangelija in po ubogih, ki jih prej morda sploh ni znal zares videti.
V Frančišku se je zgodilo globoko spreobrnjenje pogleda. Ni več gledal sveta kot prostora tekmovanja, ampak kot dar. Ni več gledal ljudi kot pomembne in nepomembne, ampak kot brate in sestre. Ni več gledal revščine kot sramote, ampak kot kraj svobode, kadar je sprejeta iz ljubezni do Kristusa. Njegovo uboštvo ni bilo prazno odpovedovanje, ampak prostor, kjer je srce postalo lažje, bolj prosto in bolj sposobno ljubiti.
Ob njegovem grobu smo lahko začutili, da Frančiškova svetost ni bila v tem, da bi imel vse odgovore, ampak v tem, da je vedno znova pustil, da ga Kristus vodi globlje. Postal je majhen, a prav zato velik. Ni hotel posedovati življenja, ljudi, stvari ali prihodnosti. Vse je sprejemal kot dar. Zato ga je Bog naredil za dar vsemu svetu.
Njegovo sporočilo za nas ostaja preprosto:
Bodi bolj hvaležen/a.
Bodi bolj sestra/brat.
Bodi bolj mir.
Ne poseduj življenja – sprejmi ga kot dar.
Bazilika sv. Klare – tiha moč žene, ki je izbrala Kristusa
Obiskali smo tudi baziliko sv. Klare, kjer se človek sreča z drugačno, tišjo, a izjemno močno podobo svetosti. V baziliki je shranjen tudi znameniti križ iz San Damiana, ki je po izročilu spregovoril sv. Frančišku in ga poklical: »Pojdi in popravi mojo Cerkev.«
Sveta Klara ni bila le Frančiškova učenka. Bila je samostojna, pogumna in notranje svobodna žena evangelija. Kot mlada plemkinja bi lahko izbrala varnost, ugled in urejeno življenje, vendar je izbrala Kristusa – ubogega, ponižnega in križanega. Njena odločitev ni bila trenutni zanos, ampak zvestoba, ki je trajala vse življenje.
Klara nas uči, da svetost ni vedno glasna in vidna. Njena pot je bila pot molitve, kontemplacije, skupnosti, evharistične vere in skrite rodovitnosti. V svetu, kjer se vrednost pogosto meri po uspehu, moči in prepoznavnosti, Klara govori, da je največja moč v srcu, ki ostaja pred Bogom.
V njej se razodeva posebna duhovna moč: nežna, a neomajna; tiha, a trdna; skrita, a rodovitna. Klara nas spominja, da Cerkev ne živi samo od tistih, ki govorijo, vodijo in gradijo, ampak tudi od tistih, ki molijo, vztrajajo, darujejo in v tišini držijo svet pred Bogom.
San Damiano – kraj klica: »Pojdi in popravi mojo Cerkev«
Eden najglobljih krajev našega romanja je bil San Damiano. To ni mogočen kraj, njegova moč je prav v preprostosti. Tam je sv. Frančišek pred križem zaslišal Kristusov klic, naj popravi njegovo hišo. Pozneje je prav tam sv. Klara živela s svojimi sestrami in v tišini molitve uresničevala isto evangeljsko prenovo.
San Damiano nas uči, da se Bog pogosto ne začne razodevati v velikih in popolnih prostorih, ampak v razpokah: v porušenih kapelah, v ranjenih odnosih, v utrujeni molitvi, v človeku, ki prizna, da ne zmore več sam. Frančišek je najprej mislil, da mora popraviti zidove. Potem je razumel, da Bog po njem želi popravljati Cerkev – ne s silo, ne z obtoževanjem, ampak z evangelijem, uboštvom, bratstvom, molitvijo in svetostjo.
Ta klic velja tudi nam. Vsak nosi v sebi kakšen San Damiano – prostor, ki je razpokan, utrujen ali potreben Božje roke. In prav tam, kjer se počutimo najbolj krhke, lahko Bog začne svojo obnovo.
Popravi, kar je v tvojem srcu razpokano.
Popravi odnos, kjer je mogoče.
Popravi besedo, ki je ranila.
Popravi molitev, ki je zamrla.
Popravi zaupanje, ki se je utrudilo.
Bazilika Marije Angelske in Porciunkula – majhna cerkev, kjer se je rodilo veliko bratstvo
Poseben biser Assisija je Porciunkula, majhna cerkev v notranjosti velike bazilike Marije Angelske v kraju Santa Maria degli Angeli. Prav ta cerkvica je bila Frančišku posebej ljuba: z lastnimi rokami jo je popravil, v njej globlje razumel svojo evangeljsko poklicanost, tam se je oblikovalo bratstvo manjših bratov, tam je bila sprejeta tudi Klara na začetku svoje poti popolne izročitve Bogu.
Porciunkula je eden najlepših simbolov krščanske vere: nekaj majhnega stoji v središču nečesa velikega. Velika bazilika varuje majhno cerkev, kakor mora tudi Cerkev vedno varovati majhnost evangelija. Kjer se izgubi preprostost, se izgubi Frančiškov duh; kjer se izgubi ponižnost, se evangelij spremeni v obliko brez srca.
Tam smo lahko začutili, da Bog ne potrebuje velikih prostorov, da začne velike stvari. Potrebuje odprto srce. Srce, ki se ne postavlja v ospredje, ampak posluša. Srce, ki ne želi posedovati, ampak sprejemati. Srce, ki se zna veseliti majhnega in v njem prepoznati Božjo bližino.
Porciunkula nas zato uči, da se največje milosti pogosto rodijo v skritosti: v preprosti molitvi, v tihem »da«, v ponižnem začetku, v srcu, ki se pusti voditi. In morda je prav to eno najlepših sporočil Assisija: če je srce odprto, je tudi najmanjši prostor dovolj velik za Boga.
Tretji dan – Spoleto in Greccio: od lepote Cerkve do ponižnosti jasli
Tretji dan nas je pot vodila v Spoleto in Greccio, dva kraja, ki sta nas nagovorila vsak na svoj način, a oba z isto tihostjo vere. V Spoletu smo se srečali z lepoto Cerkve, z Marijinim vnebovzetjem, umetnostjo, ki dviga pogled, in z dragoceno sledjo Frančiškove bližine bratu Leonu. Greccio pa nas je uvedel v božično skrivnost: v preprostost jasli, v uboštvo Betlehema in v Boga, ki se človeku ne približa z močjo, ampak kot otrok. Če nas je Spoleto vabil, naj pogled dvignemo k nebu, nas je Greccio učil, da se je Bog najprej sklonil k zemlji — k naši krhkosti, revščini in potrebi po odrešenju.
Spoleto – stolnica Santa Maria Assunta, kjer lepota dviguje pogled
V Spoletu smo obiskali stolnico Santa Maria Assunta, posvečeno Marijinemu vnebovzetju. Njeno pročelje z mozaikom in notranjost s freskami iz Marijinega življenja nas nista nagovorila le kot umetnostna dediščina, ampak kot prostor, kjer lepota postane molitev. V takem prostoru človek lažje začuti, da vera ni samo misel ali nauk, ampak tudi pogled, svetloba, tišina, barva in občestvo.
Spoleto nas je tako povabil k razmisleku o lepoti Cerkve. Ne o lepoti, ki bi bila sama sebi namen, ampak o lepoti, ki dviga srce k Bogu. Kamen, mozaik, freske in liturgični prostor pričujejo, da je človek skozi stoletja želel Bogu darovati najboljše, kar zna ustvariti. Lepota v cerkvi ni okras vere, temveč pot: pomaga nam, da se ustavimo, umirimo in pogled usmerimo višje.
Ker je stolnica posvečena Marijinemu vnebovzetju, nas je ta kraj povabil tudi k pogledu na Marijo kot na podobo izpolnjenega človeštva. Marija ni oddaljena od našega življenja; je žena popolnega zaupanja, poslušanja in izročitve. V njej vidimo, kam je poklican človek, ki se odpre Bogu: v občestvo, v svetlobo, v življenje, ki ni zaprto v zemeljsko minljivost.
Posebej dragocena Frančiškova sled Spoleta je avtografno pismo sv. Frančiška bratu Leonu. Ta drobna, osebna sled nas spomni, da svetost ni samo velika zgodovina, zapisana v bazilikah in knjigah, ampak tudi bližina človeku: beseda tolažbe, brat bratu, srce srcu. Brat Leon je bil Frančišku blizu v globokih trenutkih njegove poti, zato to pismo govori tudi nam: da je evangelij vedno oseben, ne abstrakten; da svetost zna nagovoriti konkretnega človeka v njegovem strahu, iskanju in potrebi po pogumu.
Spoleto nas je zato učil trojega: da lepota dviga srce, da Marija kaže cilj našega življenja in da svetniki niso oddaljeni junaki, ampak bratje in sestre, ki znajo tolažiti.
Greccio – frančiškanski Betlehem in skrivnost Boga, ki postane majhen
Po Spoletu nas je pot vodila v Greccio, kraj, ki ga upravičeno imenujejo frančiškovski Betlehem. Tam je sv. Frančišek na božični večer leta 1223 pripravil prvo živo uprizoritev Jezusovega rojstva: jasli, seno, živali, noč in preprosto ljudstvo – vse zato, da bi se skrivnost Betlehema človeku približala ne le kot misel, ampak kot izkušnja srca.
Greccio je eden najbolj nežnih, a hkrati najglobljih krajev frančiškovske duhovnosti. Frančišek ni želel ustvariti romantičnega prizora, ampak pomagati ljudem, da bi z očmi srca videli, kako zelo se je Bog ponižal. V jaslih ni moči, kakršno občuduje svet; ni razkošja, ni varnosti, ni zunanje veličine. Je le otrok, položen v revščino — in vendar je v njem navzoč Bog.
Prav zato Greccio govori tako tiho in tako globoko. Uči nas, da je učlovečenje Božja odločitev za bližino. Bog ni ostal daleč. Ni poslal le sporočila. Prišel je sam — kot otrok, kot nekdo, ki ga je mogoče sprejeti ali prezreti, objeti ali zavrniti. Ne prihaja z grožnjo, ampak s prošnjo po prostoru: v jaslih, v hiši, v srcu.
V Grecciu se na poseben način srečata tudi Betlehem in evharistija. Frančiškova uprizoritev Jezusovega rojstva ni bila le pobožen prizor, ampak je bila povezana z božično mašo. Isti Kristus, ki je bil položen v jasli, se ponižno daje v evharističnem kruhu. Jasli in oltar govorita isto govorico: Bog se daje majhen, tih, ranljiv in blizu.
Če nas je Spoleto učil, da lepota dviga pogled k nebu, nas je Greccio učil, da se je Bog najprej sklonil k zemlji. V Spoletu smo zrli Marijo, vzeto v Božjo slavo; v Grecciu pa Boga, ki prihaja v človeško krhkost. Med tema dvema giboma — Božjim sklanjanjem k človeku in človekovim dviganjem k Bogu — se razodeva srce krščanske vere.
Četrti dan – La Verna: gora, kjer so rane postale znamenje ljubezni
Zadnji dan našega romanja nas je vodil na La Verno, eno najsvetejših Frančiškovih gora. To je kraj, ki ne govori glasno, ampak globoko. Gozdovi, skale, kapelice, samostanski hodniki in tišina tam ustvarijo prostor, kjer se človek skoraj nehote umakne vase. Kot bi gora sama vabila: umolkni, odloži hrup, pusti, da Bog spregovori tam, kjer besede ne zadoščajo več.
La Verna je neločljivo povezana z najbolj skrivnostnim dogodkom Frančiškovega življenja: s prejetjem stigem, znamenj Kristusovega trpljenja. Na tej gori se Frančiškova pot zgosti v eno samo resnico: ljubezen do Kristusa ga je pripeljala tako blizu Križanemu, da so se rane Ljubezni vtisnile tudi v njegovo telo. To ni bila zunanja čast, ampak globoka notranja podobnost s Kristusom, ki ga je Frančišek ljubil z vsem srcem.
Stigme niso le dogodek iz preteklosti. So vprašanje, ki se dotakne vsakega romarja: Kaj pomeni ljubiti takrat, ko boli? Kaj pomeni ostati blizu Kristusu tudi ob križu? Kaj pomeni verovati, da naše rane niso zadnja beseda našega življenja?
La Verna nas uči, da Bog ran vedno ne izbriše, jih pa lahko preobrazi. Rana, zaprta v grenkobo, postane tema; rana, izročena Kristusu, pa lahko postane prostor milosti. Frančišek ni iskal trpljenja zaradi trpljenja. Iskal je Kristusa. In ker ga je iskal z vsem srcem, ga je našel tudi tam, kjer bi človek najraje pobegnil — v skrivnosti križa.
Zato La Verna ni samo gora bolečine, ampak tudi gora upanja. Tam se učimo, da je lahko tudi tisto, kar je v nas ranjeno, sprejeto v Božjo ljubezen. Da se iz razpok lahko rodi svetloba. Da križ, če ga nosimo s Kristusom, ni konec poti, ampak prehod v globlje zaupanje.
Na La Verni se je naše romanje kakor zbralo v eno samo molitev:
Gospod, ne prosim, da bi razumela vse svoje rane.
Prosim pa, da v njih ne bi bila sama.
Nauči me ljubiti tudi tam, kjer boli.
Nauči me odpustiti tudi tam, kjer je spomin težak.
Nauči me verovati, da se iz ran lahko rodi nova luč.
Romanje, ki se ne konča z vrnitvijo domov
Ko smo se po štirih dneh vračali domov, nismo bili več isti. Morda tega ni bilo mogoče takoj ubesediti. Morda se je poznalo le v tišini, v hvaležnosti, v (utrujenem) nasmehu, v pogledu skozi okno avtobusa ali v pesmi, ki je še odzvanjala v srcu. Toda nekaj se je v nas zgodilo. Svete kraje smo zapuščali z občutkom, da nas niso le sprejeli, ampak tudi spremenili; da smo se ob njih dotaknili nečesa globljega, tišjega in trajnejšega.
Na začetku smo bili romarji v dveh avtobusih. Na koncu smo bili bolj povezani. K temu so pripomogle skupne molitve med vožnjo, prošnje za različne namene, duhovne misli, svete maše, obiski svetih krajev, pa tudi pesem, smeh, sproščeni pogovori in veselje, ki je raslo med nami. Bili smo veseli romarji — ne zato, ker bi bila pot brez utrujenosti, ampak zato, ker je bilo v njej veliko hvaležnosti, bližine in zaupanja, da nihče ne roma sam.
To romanje je bilo povabilo, da tudi mi postanemo nekoliko bolj Frančiškovi: bolj preprosti, bolj hvaležni, bolj občutljivi za uboge, bolj spoštljivi do stvarstva, bolj pripravljeni odpustiti, bolj povezani med seboj in bolj odprti za Boga.
Morda je najgloblji sad romanja prav ta: da človek po vrnitvi domov ne želi le pripovedovati, kje je bil, ampak želi drugače živeti. Manj trdo. Manj zaprto. Manj samozadostno. Bolj blagoslavljajoče. Bolj molitveno. Bolj mirno. Bolj pozorno do ljudi, ki jih srečuje. Bolj pripravljen videti Boga v preprostih stvareh in ga nositi v vsakdan.
In če bi vse svete kraje, vse molitve na avtobusu, vse pesmi, vse razlage, vse tišine, vse maše, vse nasmehe in vse vtise združili v eno samo sporočilo, bi se morda glasilo:
Pojdi in popravi, kar je ranjeno.
Pojdi in odpusti, kjer je srce zvezano.
Pojdi in blagoslovi, kjer bi najraje sodil/a.
Pojdi in bodi mir, kjer je nemir.
Pojdi in nosi Kristusa – tiho, preprosto, zvesto.
Romanje v Assisi se zato ni končalo 1. junija 2026. Takrat se je šele začelo njegovo nadaljevanje — v naših domovih, odnosih, molitvah, odločitvah in v tistem tihem prostoru srca, kjer Bog še naprej govori:
Pojdi.
Ne boj se.
Jaz sem s teboj.
Brigita Slapnik
Župnija Preska, junij 2026
Viri in literatura
Pri pripravi prispevka so bili uporabljeni javno dostopni podatki uradnih spletnih strani posameznih svetišč in predstavitvenih strani romarskih krajev: bazilike sv. Antona Padovanskega v Padovi, svetišča sv. Leopolda Mandića, bazilike sv. Frančiška v Assisiju, bazilike sv. Klare, svetišča San Damiano, Porciunkule oziroma bazilike Marije Angelske, stolnice Santa Maria Assunta v Spoletu, svetišča Greccio in svetišča La Verna.
Uporabljeni so bili predvsem podatki o zgodovini svetišč, življenju svetnikov, frančiškanski duhovnosti ter pomenu posameznih romarskih krajev.
