Danes nas v evangeliju Gospod Jezus ne nagovarja zgolj kot učence, ki naj bi nekaj storili, ampak nam razodeva, kdo v svojem bistvu smo. Ne pravi nam: »Trudite se postati sol« ali »Poskusite svetiti«, temveč nam pravi: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta.« Ta identiteta pa ni nekaj, kar bi si prislužili sami, temveč je dar, ki se v polnosti uresniči pri oltarni mizi v srečanju z Njim.
Sol ima svojo moč le, če se raztopi. Če ostane zaprta v posodi, je nekoristna. Kristjan, ki želi svojo vero zadržati le zase, v svojem udobju in varni razdalji od sveta, postane »sol, ki se pokvari«. Jezus nas kliče, naj bomo tisti tihi, a odločilni dejavnik družbe, ki daje življenju okus po večnosti in preprečuje razkroj moralnih vrednot.
Toda kje dobimo to moč, da se »raztopimo« za druge? Odgovor najdemo v evharistiji. Jezus sam je postal sol, ki se je na križu raztopila v ljubezni. Ko pristopimo k svetemu obhajilu, v nas vstopi On, ki je vsa naša »slana moč«. Ko jemo Njegovo Telo, se naša sebičnost počasi topi, da bi lahko mi postali hrana za ta svet – da bi naše besede in dejanja imela tisti blagi, a prodorni okus po Kristusu.
Prerok Izaija nam v prvem berilu jasno pokaže, kako zasveti naša luč: ne s sijočimi besedami, ampak s tem, da »deliš svoj kruh z lačnim, pripelješ uboge brezdomce v hišo in oblečeš tistega, ki ga vidiš nagega«. Luč, o kateri govori Jezus, ni naša lastna svetloba. Mi smo le kot luna, ki odseva sonce. Naše Sonce je Kristus.
Ko pri sveti maši v povzdigovanju zremo v belo hostijo, zremo v Luč, ki je prišla na svet. Ta Luč nas s svojo svetlobo ne želi le osvetliti, ampak prežeti naše srce. Sveto obhajilo je trenutek, ko se vžge svetilka naše duše. Če je naše srce polno zamer, teme ali egoizma, bo naša svetilka zatemnjena. Če pa dovolimo evharističnemu Gospodu, da očisti naše notranje prostore, bomo iz cerkve odšli kot žive monštrance, ki v sivi vsakdan prinašajo sijaj Božje navzočnosti.
Brez evharistije krščanstvo hitro postane le utrujajoč moralizem ali suh aktivizem. Sveti Pavel nam v drugem berilu priznava, da med nas ni prišel z vzvišenostjo besed ali modrosti, ampak v slabotnosti in strahu, oprt le na moč Božjega Duha. Tudi mi smo pogosto slabotni. Sami ne zmoremo biti vedno luč v temi preizkušenj. Zato potrebujemo nedeljsko evharistijo. Tam se »sol« naše vere znova osveži in »olje« v naši svetilki znova napolni. Ko prejmemo sveto hostijo, se zgodi najsvetejša zamenjava: mi Kristusu izročimo svojo temo in svojo vsakdanjost , On pa nam podari svojo Luč in svoj Božji okus ljubezni.
Pojdimo k oltarju z zavedanjem, da svet potrebuje Boga preko nas. Bodimo sol, ki ne razjeda, ampak daje okus. Bodimo luč, ki ne zaslepi, ampak greje in razsvetljuje. Postanimo to, kar prejemamo: Telo Kristusovo za življenje sveta.
