Božja beseda te nedelje nas vabi, da bi se ustavili in pogledali, kje pravzaprav stojimo. Prerok Izaija govori o ljudstvu, ki je hodilo v temi. Tema v Svetem pismu ni le pomanjkanje svetlobe, temveč stanje srca: izgubljenost, strah, negotovost, občutek, da človek ne vidi več poti pred seboj. In prav v takšno temo zasije luč. Ne kot blisk, ki bi oslepil, ampak kot svetloba, ki daje smer in upanje.
Ta luč ima ime – Jezus Kristus. Evangelij nam pokaže, da se Jezus ne začne razodevati v središčih moči ali v templju, temveč v Galileji, na obrobju, med preprostimi ljudmi. Tam, kjer so ribiči, vsakdanje delo, utrujenost in ponavljajoči se dnevi. Tam zazveni beseda: »Spreobrnite se.« To ni najprej obsodba, ampak povabilo, da obrnemo pogled – stran od teme in proti luči, ki stoji pred nami.
Ko Jezus pokliče prve učence, jih kliče sredi njihovega dela. Ne čaka, da bi bili popolni, pripravljeni ali brez vprašanj. Kliče jih takšne, kakršni so. In oni zapustijo mreže. Mreže niso le njihovo delo, so tudi varnost, navada, identiteta. Zapustiti mreže pomeni tvegati, zaupati, stopiti v neznano. V tem klicu se zrcali tudi naš klic. Tudi mi imamo svoje mreže – misli, navezanosti, grehe, včasih celo svojo predstavo o Bogu – in Jezus nas vabi, da jih izpustimo, da bi lahko hodili za Njim.
Apostol Pavel nas v pismu opozori, da Kristus ni razdeljen. Razdeljenost v skupnosti je vedno znamenje, da se pogled preusmeri z Gospoda nase. Evharistija pa je zakrament edinosti. Pri enem oltarju, iz enega kruha, smo zbrani različni, a poklicani v isto telo. Ne zato, da bi bili enaki, temveč ker nas povezuje isti Gospod.
V evharistiji Jezus ne ponovi le svojega klica, ampak ga izpolni. On sam postane dar. Postane kruh, ki se lomi, in vino, ki se preliva. V svetem obhajilu nas ne nagovarja le z besedo, temveč s svojo navzočnostjo. Ko ga prejmemo, postanemo del Njegovega telesa – postanemo Cerkev v najglobljem pomenu besede. To obhajilo nas oblikuje, počasi, tiho, a resnično. Uči nas gledati z Njegovimi očmi, ljubiti z Njegovim srcem in hoditi po Njegovi poti.
Vsako sveto obhajilo je tudi poslanstvo. Tako kot so učenci po klicu vstali in šli, smo tudi mi po obhajilu poslani – v svoje družine, delo, odnose, v svet, ki pogosto še vedno hodi v temi. Kristus, ki smo ga prejeli, želi postati luč tudi po nas.
Naj bo ta nedelja trenutek notranje tišine, v kateri znova slišimo Njegov glas. Naj bo evharistija prostor, kjer se odločimo, da bomo hodili za Njim – ne popolni, temveč razpoložljivi; ne brez strahu, temveč polni zaupanja.
