V življenju vsakega kristjana so trenutki, ko besede preprosto odpovedo. Bolečina je pregloboka, breme pretežko ali zmeda prevelika. V teh časih molitev postane manj govorjenje in bolj bivanje – biti tiho pred Gospodom, biti prisoten v njegovi ljubezni in biti odprt za njegovo milost. Lepa resnica vere je, da Bog ne posluša le naših besed temveč tudi posluša naša srca.
Ko naše ustnice ne morejo več oblikovati molitve, naši vzdihi in solze postanejo naše prošnje. Bog, ki preiskuje srce, razume vsako neizrečeno misel. Sveti Duh posreduje za nas »z neizrekljivim vzdihi« (Rimljanom 8,26). Tudi v tišini nebesa slišijo.
Ta podoba s sijočo monštranco nas spominja na globoko moč evharističnega češčenja. V tišini Najsvetejšega zakramenta srečamo živo Jezusovo navzočnost – tistega, ki posluša tihi krik vsake duše. Tukaj besede niso potrebne; ljubezen govori glasneje.
Ko ne moreš moliti, preprosto poglej vanj. Naj tvoje srce šepeta tisto, česar tvoje ustnice ne morejo izraziti. Zaupaj, da te Gospod, ki te popolnoma pozna, sliši glas tvojega srca.
