Evangelij po Mateju 22,2–3.8–9.11–12:
»Nebeško kraljestvo je podobno nekemu kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar niso hoteli priti … ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete … Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni bil oblečen v svatovsko obleko. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal.«
Moj Gospod Jezus, ta evangeljska prilika se s pretresljivo močjo dotika naše vsakdanje resničnosti in razkriva skrivnost človeške svobode. Oče pripravlja kraljevsko svatbo za Svojega Sina; – Jezus Ti si ta nebeški Ženin, ki se želi v zavezi ljubezni združiti z vsako človeško dušo, z mojo svobodo, z mojo konkretno vsakdanjostjo. Toda kako brezbrižna je človeška odzivnost! Povabljeni se ne zmenijo za vabilo; eden odide na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji.
Gospod Jezus, ob tem se moramo odkritosrčno vprašati: Kolikokrat smo tudi mi sami med njimi? Kolikokrat dajemo prednost svojim poslom, delovnim obveznostim, skrbi za materialno varnost, zabavi, ekranom ali zgolj svoji udobni utrujenosti pred srečanjem s Teboj v nedeljski sveti evharistiji ali v zbrani osebni molitvi? Kličeš nas v občestvo Svoje ljubezni, mi pa Ti pogosto odgovarjamo z izgovori, da nimamo časa. Vabiš me z besedami: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi,« mi pa raje ostajamo v hrupnem kolesju svojih lastnih načrtov in skrbi.
Toda Tvoja milost se ne zaustavi ob človeški zavrnitvi. Gospodar pošlje hlapce na križišča poti – v prostore človeške vsakdanjosti, med odrinjene, šibke, poškodovane, dobre in hudobne. Vse nas brezpogojno vabiš, natanko takšne, kakršne nas najdeš na križiščih našega življenja.
In ko vendarle vstopim v Tvojo dvorano – kje in kakšno je moje srce? Saj ko Kralj vstopi, opazi moža brez svatbenega oblačila.
Sveti Avguštin in sveti Gregor Veliki v svoji razlagi jasno učita, da je svatbeno oblačilo resnična, delujoča ljubezen, prenovljeno srce, oblečeno v krstno milost, v odpuščanje in sadove spreobrnjenja. Ni dovolj le zunanja, fizična prisotnost v dvorani Cerkve, molitvi ali pri adoraciji; bistveno je notranje stanje moje duše. Vzhodni cerkveni očetje nas opominjajo na budnost, čuječnost in iskrenost srca, ki varujejo vero pred prazno navado, golo formalnostjo in razvrednoteno milostjo.
Mož brez svatbenega oblačila je želel uživati darove gostije, ne da bi dovolil, da ga Gospodar notranje preoblikuje in spremeni. Hrepenel je po Božjih darovih, ne da bi sprejel Božjo ljubezen, usmiljenje in klic k spreobrnjenju. Jezus, odpusti mi, kadar sem k evharistiji ali molitvi pristopal površno, iz navade, z zakrknjenim srcem ali brez iskrene pripravljenosti odpustiti bližnjemu.
Jezus, osvobodi nas napuha, samovšečnosti, lenobe in brezbrižnosti ter nas po zakramentu spovedi znova obleci v belo svatbeno oblačilo svoje milosti, ponižnosti in dejavne ljubezni.
(Kratka molitev za vsakodnevno duhovno rast in opomnik med tednom)
Gospod Jezus Kristus,
vsak dan me znova vabiš k mizi svoje ljubezni, besede in milosti.
Odpusti mi izgovore, s katerimi se zapiram pred tvojo blagodejno navzočnostjo.
Obleci moje srce v svatbeno oblačilo iskrene vere, ponižnosti, odpuščanja in sočutne ljubezni.
V pomanjkanju, utrujenosti in preizkušnjah mi podari Pavlovo trdno vero, da bom z zaupanjem izrekel:
»Vse zmorem v tebi, ki mi daješ moč.«
Naj vse moje življenje postane hvaležen in dejaven odgovor na tvoj kraljevski klic.
Amen.
