Iz studenca milosti

Odmev srca – 34. nedelja med letom

Deli z drugimi:

Ob koncu cerkvenega leta nas slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, vabi k temeljitemu premisleku o tem, kaj v resnici daje smisel našemu življenju. Kristus ni kralj zunanjega blišča ali zemeljske moči, temveč dobri Pastir, ki išče izgubljene v naših meglenih dneh in obvezuje ranjene. V evharistiji se nam podarja v podobi kruha in vina, hkrati pa nas čaka v vsakem lačnem ljubezni, osamljenem in trpečem bratu. Ko Ga prejmemo pri svetem obhajilu, naše srce postaja živ prostor Njegovega kraljestva miru in usmiljenja.

Moj Gospod, Jezus Kristus, ta evangeljski odlomek mi ob koncu cerkvenega leta razgrne  skrivnost Tvoje kraljevske oblasti. Tisti, ki je iskal izgubljene ovce kot ponižni Pastir in se daroval na križu, bo ob koncu časov sédel na prestol svoje slave in pred Njim bodo zbrani vsi narodi. In glej, kako preprosto merilo postavljaš pred vse človeštvo! Ko boš presojal moje življenje, me ne boš vprašal po mojem družbenem ugledu, po višini mojih prihodkov, po številu opravljenih delovnih ur in niti ne po zunanjih pobožnih navadah. Edino merilo večnosti bo konkretna, učlovečena ljubezen: »Kar koli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

Kako veliko je začudenje na obeh straneh! Pravični vprašajo: »Gospod, kdaj smo te videli…?« – ker pristna ljubezen ne dela dobrega iz preračunljivosti ali da bi si nabirala nebeške točke, temveč preprosto ljubi, ker drugače ne more. Toda tudi tisti na levici vprašajo isto: »Gospod, kdaj smo te videli…?« – ker jih je njihova sebičnost tako zaslepila, da Tebe niso prepoznali pod skromno, neprivlačno krinko trpečega človeka. Včasih Te iščem v duhovnih občutjih, v knjigah ali velikih projektih – Ti pa se skrivaš tik ob meni, preoblečen v vsakdanje obraze mojih bližnjih.

Sveti Janez Zlatousti je v svojih pridigah z  jasnostjo govoril o dveh oltarjih: o kamnitem oltarju v cerkvi, na katerem se daruje Tvoje posvečeno Telo, in o živem oltarju trpečega, ubogega brata na ulici ali v sosednji sobi, na katerem leži tisti isti Kristus. Ne morem resnično in iskreno častiti Tebe v beli hostiji, če s hladnim, brezbrižnim srcem hodim mimo Tebe, ko me srečaš v ranljivem človeku! V izročilu krščanskega Vzhoda to imenujejo »liturgija po liturgiji«: kar v liturgiji prejmem pred oltarjem, moram kot živi ogenj usmiljenja odnesti v svojo kuhinjo, v pisarno, v bolniško sobo in na ulice tega sveta.

Kdo so ti Tvoji najmanjši bratje in sestre v mojem konkretnem vsakdanu?

  • Lačni in žejni niso le tisti, ki jim primanjkuje vsakdanjega kruha in čiste vode – čeprav tudi njih nikoli ne smem pozabiti. To so pogosto ljudje v naši lastni družini, zakonec, otroci ali starši, ki stradajo po prijazni besedi, po potrpežljivem poslušanju brez prekinjanja, po toplem pogledu in iskrenem odpuščanju.

  • Tujec je sodelavec, sosed ali mimoidoči, ki nam na prvo žogo ni  simpatičen, ki razmišlja ali čuti drugače kot jaz ali ki moti moj udobni ritem, pa mu raje zaprem vrata svojega srca.

  • Nag je človek, ki ga je svet s neusmiljeno kritiko, opravljanjem, posmehom ali hladno brezbrižnostjo slekel njegovega dostojanstva in dobrega imena.

  • Bolan in v ječi je ostareli sorodnik, ki v samoti čaka na klic ali obisk, pa tudi vsakdo, ki je ujet v nevidno ječo depresije, tesnobe, grenkobe, odvisnosti ali brezupa.

Opominjaš me, da se človek v večnosti ne pogubi le zaradi velikih zločinov, temveč tudi zaradi opustitve dobrega – zaradi tistega mlačnega, samozadostnega »niste storili«, ko sem imel priložnost ljubiti, potolažiti ali pomagati, pa sem ostal zaprt v svoj udobni svet.

Kratka osebna molitev za vsakodnevno  zvestobo  Gospodu sredi vsakdanjih obveznosti

Gospod Jezus Kristus, Ti si edini Kralj mojega življenja in Dobri Pastir moje duše.
Danes pred Teboj odlagam svojo trmo, strahove in potrebo po nadzoru;
zavladaj v mojem srcu s svojo krotkostjo in mirom.
Kadar se v nemiru dneva počutim razkropljenega ali ranjenega,
me poišči, obveži moje rane in me okrepi s svojo bližino.
Osvobodi me tesnobe pred minljivostjo, saj si Ti premagal smrt in mi odprl vrata večnosti.
Odpri danes moje oči in zmehčaj moje srce, da bom v vsakem utrujenem,
osamljenem ali prezrtem človeku prepoznal Tvoj skriti obraz in mu z ljubeznijo postregel.
Naj bo vsako moje današnje dejanje dobrote tihi poklon Tvojemu kraljestvu ljubezni.

Amen.

Iz studenca milosti
Pričevanje z romanja v Medžugorje