Gospod Jezus, ob branju preroškega videnja apostola Janeza se pred mojimi duhovnimi očmi razgrne nebeška liturgija večnosti. Pred prestolom in pred Teboj, zmagoslavnim Jagnjetom, stoji nepregledna množica. Nihče je ne more prešteti: možje in žene vseh časov, vseh jezikov, ras in narodnosti. V rokah nosijo palmove veje – starodavno znamenje mučeništva in duhovne zmage –, njihova oblačila pa se svetijo v nezemeljski belini.
Ko nebeški starešina vpraša apostola, kdo so ti zmagovalci, odgovor ne govori o človeški moči, učenosti ali posvetni oblasti. Odgovor je pretresljiv v svoji preprostosti: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili v Jagnjetovi krvi.«
Moj Rešitelj, kako zelo te besede tolažijo mojo dušo, ko molim pred Teboj! V teh novembrskih dneh obiskujemo grobove svojih dragih, prižigamo sveče in polagamo rože na hladno zemljo. Ob tem nas tako zlahka obideta tesnoba in strah pred minljivostjo, bolečina ob izgubi in vprašanje o smislu trpljenja. Toda Tvoja beseda mi kaže, da svetniki niso bili ljudje brez bolečin, dvomov in preizkušenj. Bili so ljudje iz mesa in krvi kakor jaz. Doživljali so nerazumevanje, krivice, fizične in duševne stiske, izgube najbližjih ter lastno nemoč. Niso bili popolni po človeških merilih; njihova bela oblačila niso sad njihove brezgrešnosti, temveč sad Tvojega neskončnega usmiljenja. Svoje rane, svoje padce in svojo stisko so potopili v Tvojo prebodeno stran, v Tvojo darovano kri.
Cerkveni očetje, med njimi sveti Maksim Spoznavalec in sveti Janez Zlatousti, so poudarjali, da je trpljenje, ko je združeno s Kristusom, preobraženo v orodje očiščenja in pobožanstvenja srca. Rimokatoliški nauk o občestvu svetnikov nas uči, da v tem trenutku molitve pred najsvetejšim nisem sam: Cerkev, ki še roma po zemlji sredi bojev, je neločljivo povezana s Cerkvijo v vicah, ki se očiščuje v hrepenenju po Tebi, in s Cerkvijo v slavi, ki Te že gleda iz obličja v obličje. V sveti hostiji se nebesa in zemlja stikata v eni sami daritvi ljubezni.
Psalmist nagovarja mojo srce: »Kdo se bo povzpel na Gospodovo goro? Tisti, ki je nedolžnih rok in čistega srca, ki svoje duše ne dviga k praznemu.« Kolikokrat sem se predajamo praznim rečem ter zapravljajmo čas in moč za nepomembne spore, iskanje človeškega priznanja in kopičenje minljivih stvari, ki ne nasitijo srca! Očisti moje roke sebičnosti in moje srce napuha. Podari mi milost, da bom sredi vsakdanjih bojev pripadal blaženemu rodu, ki ne sledi posvetnim sencam, temveč z zaupanjem išče Tvoje sveto obličje.
MOLITEV ZA VSAK DAN TEGA TEDNA
Gospod Jezus Kristus,
Ti me vabiš na pot tihe, vsakdanje svetosti.
Spomni me danes, da sem ljubljeni Božji otrok,
poklican k večnemu občestvu s Teboj in z nebeško množico vseh svetih.
Kadar me preizkušajo stiske, negotovost ali malodušje,
me napolni z nebeško močjo svojih Blagrov:
podari mi uboštvo v duhu, da bom vse prejemal kot Tvoj dar,
krotkost sredi prepirov in napetosti,
ter usmiljenje do tistih, ki me ranijo ali ne razumejo.
Očisti moje srce vseh praznih skrbi,
da bom z drobnimi dejanji nesebične ljubezni in zvestobe
v svojem domu in na delovnem mestu
pričeval za Tvoje nebeško kraljestvo.
Amen.
