Človeško življenje je neprestano tkana tapiserija besed in dejanj, želja in uresničitev, pa tudi tragičnih razkorakov med tem, kar izpovedujemo z ustnicami, in tem, kar v resnici živimo v globini svojega srca. Kako zlahka izrečemo lepe obljube! Zlahka rečemo »da« ljubezni, potrpežljivosti, oproščanju in zvestobi, ko smo v zavetju varnega okolja ali navdihujočega trenutka. Toda ko nastopi vsakdanja preizkušnja – ko se srečamo z naporom, z napornim bližnjim, ko odločitev zahteva žrtev našega udobja ali umik našega prav – naša dejanja pogosto ostanejo nemi pričevalci naše krhkosti.
Jezus nam v današnjem evangeliju postavlja neizprosno, toda hkrati globoko ogledalo skozi priliko o dveh sinovih. Prvi je očetu brez oklevanja in z navidezno pobožnostjo odgovoril: »Grem, Gospod,« pa ni šel. Drugi je v svoji trmoglavosti in uporu sprva odločno rekel »ne«, a se je pozneje v globini svoje duše premislil, začutil obžalovanje in odšel delat v vinograd.
Kdo izmed njiju je izpolnil očetovo voljo? Vprašanje razkriva temeljno resnico Božjega kraljestva: Boga ne ganejo zunanji obredi, prazne formalnosti ali lepo oblikovani sklep. Boga se dotakne le tisti resnični odmev srca, ki se v ponižnem spoznanju lastne pomanjkljivosti obrne k Njemu. Pravičnost pred Bogom ni stanje brezhibnosti, temveč dinamičen proces spreobrnjenja. Prerok Ezekiel nas v prvem berilu opominja na ta usodni preobrat: če se krivičnik odvrne od svoje krivičnosti in ravna po pravici, bo rešil svoje življenje. Pred Bogom nismo ujeti v verige svoje preteklosti. Ne šteje tisto, kar smo bili včeraj, temveč to, kako v sedanjem trenutku odgovarjamo na Božji klic.
Ta preobrat – od človeškega upora k poslušnosti – pa presega naše lastne moči. Naša volja je pogosto preveč ranjena, da bi se sama iztrgala iz zanke samozadostnosti. Zato nas apostol Pavel v pismu Filipljanom vabi k viru vsake preobrazbe: »To mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu.« On, ki je bil v podobi Boga, se ni oklepala svoje nebeške slave, temveč se je samemu sebi odpovedal, prevzel podobo hlapca in postala pokoren do smrti, smrti na križu. Kristusov »da« Očetu ni bil sestavljen iz praznih besed, temveč iz popolnega, krvavega in ljubečega darovanja.
Ta skrivnost izničenja in ljubezni se najbolj neposredno dotakne našega vsakdana v skrivnosti evharistije. Ko zbrani pri sveti maši stopamo k oltarju, pred Boga ne prinašamo svojih zaslug, svojih duhovnih diplom ali domnevne popolnosti. Naša navzočnost pri evharistični daritvi je priznanje naše lakote in žeje po Vrelcu življenja. Oltar ni razstavišče naših uspehov, temveč svetišče, kjer se naša človeška krhkost sreča z nepremagljivo močjo Božje milosti.
V vsakem evharističnem slavju se ponovi Kristusov nepreklicni »da«. Kruh in vino, sad človeškega dela in zemeljske narave, se po delovanju Svetega Duha spremenita v Telo in Kri Tistega, ki se je do konca razdal za nas. V sveti daritvi Kristus ne zahteva od nas popolnih besed, ampak razlomljeno in odprto srce.
Ko pristopamo k svetemu obhajilu in prejemamo nebeški kruh, se ne dogaja le zunanji obred. Prejemamo Živega Boga. Sveto obhajilo je nebeško zdravilo in hrana za romarje, ki klecajo pod težo svojih lastnih »nejev«. Ko prejemamo Njegovo Telo, se Kristus naseli v naši duhovni praznini. On je tisti, ki v nas preobraža naš začetni upor v iskreno poslušnost, našo sebičnost v darovanje in naše besede v resnična dejanja ljubezni. Po evharistiji naš vsakdanji odmev srca postane odmev Njegove ponižnosti, Njegove miline in Njegove neizmerne predanosti Očetu.
Tedenska molitev
(Ta kratka molitev naj služi kot vsakodnevni duhovni opomnik skozi ves teden.)
Gospod Jezus Kristus, Ti si prišel, da bi pridobil naša srca, nam odprl oči in nas iz praznih obljub poklical v resnico življenja. Oprosti mi vse trenutke, ko sem ti z ustnicami zagotavljal zvestobo, v svojih dejanjih pa odšel po poti lastnega ponosa. Daj mi milost iskrenega pokore, globoke ponižnosti in poguma, da se bom znal vedno znova vrniti k tebi. Naj me vsako sveto obhajilo temeljito prenovi s tvojo navzočnostjo, da bom v svojem vsakdanu z konkretnimi dejanji izpolnjeval Očetovo voljo ter med svoje bližnje prinašal tvojo luč, mir in ljubezen. Amen.
