V vsakem izmed nas prebiva globoko in neugasljivo hrepenenje po varnosti, po jasnem cilju in smislu našega obstoja. Vendar pa nas neizprosen ritem sodobnega življenja, hrup sveta, nepredvidljivost prihodnosti, bolezni ali krhki medčloveški odnosi prepogosto pehajo v stisko. Kot bi se znašli na meglenem križišču brez smerokazov, kjer se v našo notranjost neopazno, a vztrajno naselita strah in tesnoba. Občutek imamo, da nam tla polzijo izpod nog in da smo prepuščeni samim sebi. Prav v te najgloblje kotičke naše človeške negotovosti in strahu pred jutrišnjim dnem stopa Jezus z izjemno nežno, a mogočno besedo iz današnjega evangelija: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!«
Jezus te besede izgovarja svojim najožjim prijateljem na večer pred svojim lastnim trpljenjem. Čeprav stoji tik pred največjo temo križa, iz Njegovega bitja izžareva popoln mir. Ta mir želi predati tistim, ki jih ljubi. Apostol Tomaž, v katerem se zlahka prepozna vsak izmed nas, pa mu zmedeno in povsem odkrito odvrne: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«
Jezus mu ne ponudi preprostega zemljevida. Ne ponudi mu suhoparnega seznama pravil ali zapletene filozofske razlage. Tomažu, in vsem nam, ponudi samega sebe: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« To je presunljiva srčika naše vere. Naša krščanska pot ni zgolj iskanje neke abstraktne resnice; je osebna hoja za Živo Osebo. Apostol Peter nas v drugem berilu spominja, da je Kristus tisti »izbrani in dragoceni vogelni kamen«. On je edini trden temelj. Hkrati pa nas vabi, naj k njemu pristopimo in se kot »živi kamni« vgradimo v duhovno zgradbo.
Sveta evharistija je tisti sveti prostor, kjer Jezusove obljube postanejo meso in otipljiva resničnost. Evharistija ni le oddaljen spomin na Njegovo zemeljsko potovanje; je Njegovo živo, poveličano Telo, ki tukaj in zdaj postaja naša osebna pot. Ko pred Gospoda prinesemo svoje skrbi, naše razbolelo in vznemirjeno srce ter svoje nemoči nas On nikoli ne pusti praznih rok.
V sveti maši in v svetem obhajilu se zgodi nepredstavljiv čudež Božje bližine. On, ki je neskončna Pot, absolutna Resnica in večno Življenje, se poniža v podobo majhne bele hostije in vstopi v naše umrljivo, krhko bivališče telesa in duše. Košček posvečenega kruha v sebi nosi popoln mir Vstalega Gospoda, ki edini zmore pregnati temo naših strahov. Ko zaužijemo sveto obhajilo, naš korak ni več tavajoč. Bog sam postane naše srce v našem srcu. Tudi če zunanje okoliščine našega življenja po maši ostanejo objektivno težke in nejasne, se naša notranjost preobrazi. Vemo, da v boju nismo sami. Nahranjeni s Kristusom postajamo pravi »živi kamni«, povezani z Njegovo krvjo, in se nevidno povezujemo s svojimi brati in sestrami v trdno in neomajno zgradbo Kristusove Cerkve.
Molitvena prošnja za vsak dan v tem tednu
Gospod Jezus, ti si moja edina Pot, Resnica in Življenje. Ko se v mojem srcu prebudi strah in se znajdem pred življenjskimi križišči, naj v meni oživi spomin na sveto evharistijo, v kateri mi daješ samega sebe. Bodi moj neomajni vogelni kamen, na katerega lahko vedno naslonim svojo krhkost. Umiri moje vznemirjeno srce, da bom lahko kot živ kamen v svetu odseval tvoj mir, gradil skupnost ljubezni in prinašal upanje vsem, s katerimi delim ta dan. Amen.
