»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka!« Psalm, ki sva ga, dragi nadškof, večkrat zapela skupaj. Združiti glas z vašim je bil venomer poseben privilegij. Ne samo zato, ker ste bili izjemen pevec, pač pa tudi zato, ker je vaše petje povzemalo vaš način življenja. Po drugi strani pa sva najin psalm vedno odpela brez vaje, kot da se poznava že od nekdaj. In ko v teh dneh premišljujem o vas in vašem življenju, se mi vedno bolj odkrivajo naključja, ki pa to niso, ampak so, v to sem vedno bolj prepričan, izraz Božje ljubezni do nas.

Prvo »naključje« je poskrbelo, da ste v mojih domačih Tunjicah leta 1969 bili novomašni ceremoniar, torej tisti, ki je mojemu rojaku Štefanu Steletu in njegovi družini pomagal pripravljati novo mašo. Od takrat dalje ste bili v Tunjicah zelo spoštovani. Čeprav ste bili takrat še bogoslovec, so vas ljudje vzeli za svojega, vi pa, kar je še bolj pomembno, ljudi za svoje. Stara mama mi je večkrat pripovedovala, kako ste v tistih dneh stopili skozi vrata in moji teti Mojci, ki je bila takrat še otrok, zapeli: »Mojcej, oh, Mojcej.« Ko sem vaše ime zaznal tudi v pripovedovanjih drugih ljudi, ki so se po 50 letih spominjali vaše priprave, sem se večkrat vprašal, v čem je skrivnost. Odgovor nosijo srca teh ljudi. Odgovor ste vi in vaš način življenja z ljudmi. Da ste sredi hodnika zapeli punčki, v navadni delavski hiši, pri preprostih ljudeh. In to ste ohranili vsa leta svojega delovanja. Take pozornosti je sposobno samo čisto in svobodno srce, ki v vsakem trenutku izreka Bogu svoj da. Srce, ki ste ga premogli prav vi.

Na omenjeni novi maši je moja stara mama v imenu kmečkih žena pozdravila novomašnika. Pravi, da ste ji pri sestavi govora pomagali vi. Med drugim je dejala, da bodo žene molile, da Gospod pokliče še kakšnega fanta iz naše fare sv. Ane. Vložek o molitvi za nove duhovne poklic je bil nedvomno vaš. In po 36 letih je drugo »naključje« poskrbelo, da sva se srečala v vašem stanovanju, ko sem vas prišel prosit, da mi dovolite vstop v Bogoslovno semenišče. Posebno ste bili veseli, ko sem povedal, da sem iz Štefanove rojstne fare, iz Tunjic. Tudi moje mame Dane niste pozabili.

Leta so minevala in nekaj dni pred mojo novo mašo ste z blagoslovljeno vodo pokropili mojo novo cerkvico Srca Jezusovega, ki jo imam na domačem vrtu. Blagoslov mi bo za vedno ostal v spominu tudi zaradi dogodka tik pred blagoslovom. V prtljažniku vašega avtomobila sta s tajnikom Milanom izbirala mitro, torej škofovsko pokrivalo. Predlagal sem, da izbereta bolj preprosto, saj je cerkvica nizka in se zna zgoditi, da bi z mitro kam udarili. Vi pa ste odgovorili: »Posvetitev cerkve je … Milan, k’r najlepšo vzem’!« In tako ste blagoslavljali cerkvico z najlepšo mitro, ki jo je krasila uprizoritev štirih evangelistov. Res ste nekje zadeli tudi v tram cerkvice, a vas to ni nič motilo. Druženje po blagoslovu je ostalo zapisano v srca vseh navzočih. Petje, šale, anekdote, pa izražanje ljubezni do domovine in seveda, vaše podobice.

Mesec zatem ste prišli tudi na novomašno večerjo. Pozdravili so vas lokalni pritrkovalci s svojimi zvončki, pa špalir natakarjev in seveda ogromen aplavz, vam domačih ljudi. Vrhunec je bila vaša pesem, ki ste jo po novih mašah peli mamam novomašnikov, čeprav verjamem, da ste imeli vedno v mislih tudi vašo mamo. Bogoslovci so se v svoji mladostni razigranosti radi pošalili na račun te pesmi. A tisto, kar je važno: navzočim, predvsem pa mamam novomašnikov je vedno znova segla v srce. Tudi moji.

Leta 2013 me je vaš naslednik poslal za župnijskega upravitelja v Presko pri Medvodah, rojstno faro vaše mame. Izredno sem se razveselil, ko sem to izvedel. Pri Komatarjevih, vaši »žlahti«, sem imel prvo pripravo na krst. S ponosom so mi povedali, da so vaši sorodniki. Počutil sem se domače, ker so bili vaša žlahta tudi po značaju: dobri in prijazni.

Sledila so leta, ki so za nas vse skrivnost, vemo le, da so bila temna in so do danes nerazjasnjena. Zakaj ste morali v Trst? Nekoč ste mi v Preski zaupali svoja občutenja. Vesel in ponosen sem bil na vas, ker ste se uprli zlu in ga premagali na Božji način. Niso vas zlomili, niso zlomili vašega zaupanja v Gospoda, vašega pastirja. Bog je to obrnil v dobro. Mnogi povedo, da ste razpadajočo skupnost Slovencev v Trstu zopet povezali. Dogodek na mostu, kjer je možak, ki je delal samomor, na vaših prsih zagledal križ in se zakadil v vas in prosil odpuščanja, nam daje vedeti, da se je zgodilo še eno »naključje«. Da more, kot pravi papež Frančišek, Bog po krivih črtah človeka pisati ravno. Da se je ob vsem nesmislu izgnanstva iz domovine zgodil čudež in je bilo rešeno življenje.

V domovini je v teh letih vaš ugled rastel. Res je, da so vas nekateri obtoževali, obsojali in blatili, a vi ste to preživeli po eni strani pokončno in hkrati ponižno. Zlu niste namenjali pozornosti. Mnogi so to hoteli, a za laži se niste zmenili. Ostali ste zazrti v Gospoda na križu, ki ni odprl svojih ust, ko so ga, kot jagnje, peljali v zakol. Hvala vam za ta zgled! Besede so eno, a dejanja pokažejo živo vero, predvsem v prenašanju trpljenja po krivici.

Ko ste se končno vrnili v Slovenijo, ste se z našo župnijo še bolj povezali, vedno z zavedanjem, da se vračate v dom vaše mame. Najprej ste v letu usmiljenja v preški cerkvi odprli vrata usmiljenja na večer pred belo nedeljo. Še toliko bolj pomenljivo je, da ste jih odprli ravno vi, ki ste svoje usmiljenje do vseh izkazali s svojim zgledom. Vaše življenje, zgled so vrata usmiljenja za našo župnijo. Leta 2018 ste na željo birmancev njim podelili zakrament birme in jih potrdili v veri. Vsako poletje smo se srečali na Višarjah in morem reči, da smo se vedno počutili nekaj posebnega. Ne kot navadni romarji. Kot domači romarji. Kot da nas je na vrhu čakal naš oče Lojze. Preko 100 romarjev je eno leto zapelo nekaj slovenskih. Tudi letos nameravamo poromati k Višarski Kraljici, verjamem, da nas boste na vrhu ponovno pričakali, da boste na drugi strani oltarja evharistične daritve zemeljske in nebeške Cerkve.

Pred božičem ste od vrnitve vedno maševali v domu starejših v Medvodah. V imenu starejših, osebja našega doma in v svojem imenu se vam zahvaljujem. Prav tako sem hvaležen, da ste v naši cerkvi dvakrat darovali sveto mašo za pare, ki so si želeli otroka. Hvala, da ste bili pastir tudi teh ovac, ki so posebej potrebovale bližino, da ste jih z molitvijo in blagoslovom vodili po temni dolini bolečine in hrepenenja po novem življenju pod materinim srcem.

Zadnje »naključje« se je zgodilo lani na misijonsko nedeljo, ko ste blagoslovili obnovljeno cerkvico in nov oltarček Srca Jezusovega v njej. To je bil poseben praznik za navzoče in za vse Tunjice, saj je bil to vaš zadnji obisk v njih. Zdelo se je, da ste večkrat želeli oditi, a vas niso pustile misli in besede, ni vas pustila vnema, ki ste jo vedno v obilici premogli: biti z ljudmi.

Zato sem bil tudi vesel, ko ste sami poklicali, če bi lahko na sveti večer in v božičnem dnevu maševali pri nas v Preski. Niste želeli biti sami. Želeli ste biti med ljudmi. Za to vas je konec koncev Gospod poklical in posvetil. Polepšali ste nam praznike. A globoko v srcu se je že vnemal občutek, da je to slovo tudi od naše župnije.

Gospod nadškof, hvala Vam, da ste bili pastir, pastir, ki diši po ovcah. Hvala vam, da ste bili nadškof, ki je imel rad svoje duhovnike in je za njih očetovsko skrbel, po drugi strani pa se z njimi pogovarjal kot brat z bratom, prijatelj s prijateljem. Hvala za vsa vaša prizadevanja proti splavu in za ohranitev slovenskega naroda. Hvala vam za vašo pesem in hvala vam, da mi je bilo dano, da sva večkrat skupaj zapela psalm »Gospod je moj pastir«.

Gospod je moj pastir, nadškof, vam pa naj, pri njem, zares nič več ne manjka!

Jure Koželj