Na zadnji junijski dan smo odšli na šmarnični izlet v Belo krajino. Skupini otrok se je pridružilo tudi nekaj odraslih.

Pot nas je vodila po avtocesti do Novega mesta in nato čez Gorjance, do prvega postanka v Metliki. Ogledali smo si gasilski muzej, saj smo med izletniki imeli tudi gasilce, zato je bil zanje še posebej zanimiv. Po ogledu župnijske cerkve sv. Nikolaja smo se odpeljali v Rosalnice, k Mojci, v Hišo dobrega kruha. Malo smo se okrepčali, se naučili peči belokranjsko pogačo in jo seveda tudi poskusili. Ogledali smo si, kako so včasih in kako se danes pride od zrna do kruha.

Pot smo nadaljevali po poti letošnjih šmarnic in se ustavili pri Treh farah. To so tri cerkve, ki stojijo ena poleg druge, a zakaj je tako, nismo dobili odgovora, ker tudi g. ključar teh cerkva tega ne ve.

Že smo se peljali v Adlešiče, kjer smo videli, kako se iz lanu izdela platno, in izvedeli, za kaj vse lahko platno uporabimo, ter si ogledali izdelke iz platna. Naučili smo se tudi risati belokranjske pisanice.

Pot proti Vinici, kjer smo si ogledali rojstno hišo pesnika Otona Župančiča, nam je gospa Monika krajšala z branjem njegovih pesmi in nam zastavljala uganke.

Sedaj pa nas je že čakala topla Kolpa, tisti, ki so vzeli s seboj kopalke, so lahko zaplavali, ostali pa smo si namočili noge.

Od kopališča Žaga pa smo opazovali cerkvico Marijinega imena na hribčku z imenom Žeželj, kamor nas je zapeljal avtobus, da nismo izgubili preveč časa s hojo. S sveto mašo smo se priporočili varstvu Božje matere Marije in se ji zahvalili za vse lep,o kar smo doživeli. S petjem so polepšale sveto mašo Maruša, Zala in Zoja. Viniški župnik, ki se nam je pridružil na avtobusu, nam je po poti in nato še v cerkvi povedal zgodovino obeh cerkva, farne in podružnične. Po maši pa sta nas s sokom in piškoti postregla nekdanja naša farana, gospa Zdenka in Jure, ki sedaj živita v župniji Vinica. Ogledali smo si tudi župnijsko cerkev Najdenja svetega Križa v Vinici.

Predno smo zapustili prelepo Belo krajino, pa smo se ustavili še na grobu gospoda župnika Zdravka Bahorja in sestre Milke v Dragovanji vasi.

Tako smo se polni lepih vtisov pozno zvečer vrnili domov. Iskrena hvala gospe Moniki in g. župniku za tako lep izlet.

Minka Mihovec