2. nedelja po božiču, 2. januar 2022

Dragi duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre.

Za seboj puščamo leto, v katerem je bilo težko načrtovati. Ko smo načrtovali pastoralno dogajanje v naših župnijah, v dekanijah in tudi v škofiji, smo vedno znova dodali vprašaj – če bodo razmere dovoljevale. Včasih smo to misel izrazili zgolj v sebi, večkrat smo jo zapisali na konec naših načrtov.

Res se je potem pokazalo, da smo nekatere stvari lahko izvedli, druge smo morali prirediti glede na ukrepe, spet druge smo morali preložiti na drug čas.

Sem pa vesel, da v tem času nismo obstali pred težavami in ovirami, da se nismo prepustili črnoglednosti, ampak smo priznali težavo, potem pa poiskali možnosti, ki so se nam kljub temu ponujale. In tega je bilo zelo veliko. Župnijska občestva so v tem času zaživela na drugačen način. Veliko so k temu pripomogli tisti, ki so pokazali svoje znanje s področja novih medijev. S pomočjo le-teh in pripravljenostjo duhovnikov ter drugih župnijskih sodelavcev je posebno oznanjevalno poslanstvo Cerkve dobilo nove razsežnosti.

V evangeliju smo slišali: »In Beseda je meso postala in med nami prebivala. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice«. Gospod vstopa v našo človeško resničnost in živi z nami. To je vsebina božiča. To doživljamo pri vsaki sveti maši. Jezus – Beseda prihaja v svojo lastnino. Tistim, ki jo sprejemate, daje moč, da postanete Božji otroci. On je naš Oče tudi v preizkušnjah.

Ta čas je bil tudi preizkus naše medsebojne solidarnosti. Kakšnih podvigov so se v tem času lotili sodelavci in prostovoljci Karitas. Tudi ti so pod vodstvom Svetega Duha odkrivali nove poti, kako priti do pomoči potrebnih, da ne bi nihče pogrešal tega, kar potrebuje za življenje.

Nekaj podobnega je bilo tudi na področju podeljevanja zakramentov. Seveda smo bili daleč od tega, česar smo bili navajeni. Z vsakim novim tednom pa smo se učili in prilagajali tudi podeljevanje zakramentov. Za nami je torej leto, v katerem smo v poslušnosti Svetemu Duhu odkrivali nove načine verskega življenja naših družin in naših župnij. Bogu hvala in tudi vsem vam hvala za to.

Vendar smo v tem letu spoznali še nekaj manj pozitivnega. Med nami se je začel proces delitve. Začelo se je z nezaupanjem, ki smo mu dovolili vstopiti v naše misli in v naše odnose. Zaprli smo se v svoj »mehurček«, v družbo enako mislečih in enako čutečih, in začeli načelno odklanjati vsa drugačna mnenja. Nekateri so zdvomili tudi nad papežem Frančiškom in Kongregacijo za nauk vere. Začeli smo izključevati drug drugega – bolj na ravni srca kot drugače.

Kaj bomo storili v letu, ki ga začenjamo? Bomo poglabljali jarke med nami, bomo dvigali nasipe, bomo večali razdalje?

Odgovor na ta vprašanja je lahko tudi vztrajanje na sinodalni poti, ki smo jo na povabilo papeža Frančiška po vseh škofijah sveta začeli obhajati meseca oktobra in bo v tem okviru potekala do velikega šmarna letos. Na ravni škofije poteka usposabljanje ljudi, ki bodo izvajali sinodalna srečanja po posameznih župnijskih občestvih, skupnostih, skupinah … Sadovi teh srečanj bodo potem povzeti v skupno poročilo, ki ga bomo preko Slovenske škofovske konference poslali Generalnemu tajništvu Škofovske sinode.

Pomembnejši od tega pa je osebni odnos in osebni pristop vsakega izmed nas, vsakega duhovnika, vsakega redovnika in redovnice, vsakega očeta in mame, čisto vsakega kristjana. Papež nas je v nagovoru ob začetku sinode povabil k trem korakom: srečanje, poslušanje, razločevanje; »da si vzamemo čas za srečanje z Gospodom in s spodbujanjem srečanja med nami. Čas, v katerem je prostor za molitev, češčenje – to je molitev, ki jo mi zelo opuščamo –, dati prostor češčenju za to, kar hoče Duh reči Cerkvi.«

Prav zaradi prej omenjenih vedno večjih razdalj med nami – tudi znotraj družin in celo znotraj župnij – vas v duhu sinodalne poti, sinoda pa pomeni hoditi skupaj, vabim, da začnemo moliti drug za drugega. V berilu apostol Pavel daje zgled, ko pravi: »Zato se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah«, da bi prejeli Duha modrosti in razodetja. Jutri še ne bomo zgladili vseh razlik, a če bomo začeli moliti drug za drugega z vso preprostostjo srca, ki Bogu ne bo pripovedovalo, kaj naj stori s tem ali onim človekom, ampak bo tega človeka preprosto položilo pred Boga, bomo v Njem, ki je Oče nas vseh, tudi mi začeli postajati bratje in sestre med seboj. Prosim vas torej, da vsak vsak dan zmoli en očenaš prav s tem namenom, da bi po tej molitvi k skupnemu Očetu začeli postajati bratje in sestre med seboj.

Če nam bo to uspelo, potem se za druge korake sinodalne poti ne bojim.

Dragi bratje in sestre, naj vam ob začetku tega leta zaželim veliko Božjega blagoslova. Bog naj blagoslavlja vaše zavihane rokave, ko boste s pogumnim prizadevanjem storili vse, da bo med nami čim več miru in dobrega. Bog naj blagoslavlja vaša odprta srca, ki bodo pozorna na druge ljudi in njihova življenja. Bog naj blagoslovi vaša ušesa, da bodo poslušala tisto govorico, ki brez besed prihaja iz oči in obrazov. Bog naj vas blagoslovi, da boste tudi vi neprestano blagoslavljali vse okoli sebe.

Delajte, sprejemajte, poslušajte in blagoslavljajte skupaj z našo Materjo Marijo, ki je Mati Cerkve in naša mati.

msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit