Bil je torek, 10. avgust, v tednu pred velikim šmarnom.

Ob prijetnem zgodnjem jutranjem hladu, ko so polja prekrivale skrivnostne meglice, vrhovi gora pa so se počasi prebujali v nov dan, smo pred kapelico v Preski naredili križ in se z Božjim blagoslovom in vsak svojimi prošnjami ter zahvalami podali na pot. Na kolesarsko romanje proti Mariji Pomagaj na Brezjah.

17 nas je bilo v skupini. Bila je potreba previdnost in zbranost na poti. Tempo kolesarjenja je bil prijeten, tako da smo lahko čas preživljali v premišljevanju, molitvi ali pa v prijetnem klepetu na tistih delih poti, kjer je bilo možno voziti vzporedno.

Po začetni priprošnji za srečno pot in lep dan vseh nas in tudi tistih, ki smo jih pustili doma, so me misli ponesle natanko mesec dni nazaj, ko se je družina najinih prijateljev prav na zgodnje sobotno jutro srečala s kruto resnico, da se jim je smrtno ponesrečil še ne 17-letni sin in brat Mohor. Bolečina je bila velika, nepredstavljiva.

V hvaležnosti sem se spomnila mnogih naših župljanov, ki so v najtežjih dneh sklenili roke prav zanje. In gotovo ni bilo naključje, da me je sredi razmišljanja ogovoril glas g. župnika Jureta z vprašanjem, kako so prijatelji, ki so izgubili sina … Iz pogovora je bilo čutiti veliko skrb, sočutje in njegovo vero v moč molitve. Po zaključeni maši, ko smo poslušali evangeljski odlomek o pšeničnem zrnu, ki pade v zemljo in umre, nato pa obrodi obilen sad (prav ta odlomek je bil rdeča nit Mohorjevega očeta v govoru ob sinovem slovesu), smo izvedeli, da je bila tudi sveta maša darovana za pokojnega Mohorja in njegove domače. Kako pomenljivo …

Na poti proti domu smo zavili še malo v klanec in obiskali Marijo udarjeno na Ljubnem. Čudovita, lepo obnovljena romarska cerkvica, s poškodovanim (udarjenim) Marijinim kipom, ki kraljuje na razglednem gričku tik nad gorenjsko avtocesto, nam je ponudila kratek počitek v prijetnem hladu.

Na poti do doma je bilo vroče in naporno, vendar je bil telesni napor precej neopazen in zanemarljiv v primerjavi z vsem, kar je napolnjevalo srce, dušo in misli.

Zahvala Bogu za tako čudovit dan, za vso župnijo in našega dušnega pastirja pa je bilo tisto, kar je ostalo.