Dragi moji preški farani!

Najprej vam želim, da bi Gospodov mir napolnjeval naša srca, da bi jih miril in umirjal. Nato vam pa povem, da pogrešam vaše obraze v naši cerkvi, pogrešam naše skupne maše. Saj se spomnite, da sem se vam večkrat zahvalil na koncu maše, da smo lahko skupaj obhajali sveto mašo. A ne bomo tarnali. Bogu hvala, da je tako, kot je. Naj v srcu raste hrepenenje drug po drugem, naj raste domotožje po življenju župnije v pastoralnem domu sv. Jožefa. Vabim vas, da skupaj negujemo to hrepenenje, da bo, ko se vse skupaj umiri, zraslo in obrodilo sad tisto, kar smo si vsi skupaj želeli – živa pripadnost Bogu in njegovi Cerkvi v naši župniji Preski.

Na današnjo nedeljo beremo v evangeliju o obuditvi Lazarja. Marta in Marija za ozdravitev brata Lazarja prosita Jezusa z besedami: »Gospod, tisti, ki ga imaš rad, je hudo bolan!« Storimo enako. Z vsem srcem, dušo in močjo prosimo: »Gospod, tisti, ki jih imaš rad, so ujeti v grobu samoizolacije!« In verujmo skupaj, da Gospod sliši te naše klice in da prihaja in bo prišel, ampak čaka, da se pokažejo velika Božja dela. Čaka še mnoga srca, da se odprejo in začnejo s klicanjem! Čaka še mnoga kolena, da se pripognejo pred Gospodom. Čaka nas duhovnike, da postanemo bolj goreči in pastoralno požrtvovalni, da postanemo bolj Jezusovi, čaka vas družine, da začnete skupaj moliti, da začnete skupaj brati Sveto pismo in skupaj blagoslavljati. Čaka vas, ki živite sprti, da aktivno stopite na pot sprave. Živimo tako, kakor da Gospod čaka samo še nas, našo župnijo, našega župnika Jureta, da se spreobrne, in tedaj se bo slišalo: »PRIDITE VEN!« Bratje in sestre, bodimo potrpežljivi, verujmo, da je Gospod na poti k našim grobovom. Bratje in sestre, Bog živi. Zato je oživel Lazar, zato bomo oživeli tudi mi.

župnik Jure Koželj