Katoliška cerkev vsako leto posveti mesec november spominu in molitvi za svete duše v vicah. To so tiste, ki so umrle v Božji milosti, a so še vedno deležne očiščenja, preden vstopijo v polnost nebes. Cerkev jih imenuje “svete duše v vicah” ker so v Božji milosti, varno na poti v nebesa in bodo gotovo postale popolnoma svete. Svetost v njihovem primeru pomeni, da so že Božje last in da so namenjene večni svetosti, čeprav očiščenje še traja.
To je sveti čas, ko smo verniki povabljeni k premišljevanju o skrivnosti življenja, smrti in večnega upanja. Z našimi molitvami, žrtvami, odpustki in dejanji dobrodelnosti rajnim lahko pomagamo na njihovi poti do večnega miru. To duhovno delo usmiljenja nas spominja na globoko občestvo, ki povezuje Cerkev na zemlji, v nebesih in vicah v občestvo svetnikov.
V tem mesecu katoličani pogosto obiskujejo posebne maše za rajne, obiskujemo pokopališča in prižigamo sveče kot simbole spomina in upanja. Topel sij sveče predstavlja naše molitve, ki se dvigajo v nebesa in našo ljubezen, ki se nadaljuje onkraj tančice smrti. Mnogi tudi molimo rožni venec in molitev za večni počitek:
»Gospod, daj našim rajnim večni mir in pokoj.
Večna luč naj jim sveti.
Naj počivajo v miru.
Amen.«
Molitev za rajne je dejanje sočutja in vere. Priznava Božje usmiljenje in našo vero v vstajenje. Ko se spominjamo duš, ki čakajo na videnje Boga, se tudi spomnimo, da živimo svoja življenja v milosti, odpuščanju in upanju.
November je most med časnim in večnim – čas, da se spomnimo tistih, ki so šli pred nami, in da okrepimo svojo vero v obljubo večnega življenja. V vsaki zašepetani molitvi in vsakem utripajočem plamenu združimo svoja srca z njihovimi, zaupajoč v Božje usmiljenje, ki vse sprejema v svojo večno luč.
