Nedelja Svete družine nas v svetlobi božičnega časa vodi v samo srce skrivnosti učlovečenja. Bog ni prišel kot mogočen vladar, temveč kot otrok, ki potrebuje varstvo, toplino in ljubezen. Izbral je družino – konkretno, zgodovinsko, nepopolno – da bi v njej razodel, kako blizu želi biti človeku. Sveta družina iz Nazareta tako ni idilična podoba brez napetosti, temveč resnična pot vere, zaupanja in poslušnosti.
Božja beseda te nedelje najprej osvetli družino kot prostor odnosa in zvestobe. Sirahova knjiga (prim. Sir 3,2–6.12–14) govori o spoštovanju med starši in otroki. To spoštovanje ni zgolj kulturna vrednota, ampak je globoko duhovna drža. Spoštovati očeta in mater pomeni priznati, da je življenje dar, ki prihaja od Boga. S tem, ko se učimo hvaležnosti in skrbi drug za drugega, se učimo tudi odnosa do Boga, ki je Oče. Tam, kjer se v družini rojeva ljubezen in spoštovanje, se že dotika Božjega usmiljenja.
Evangelij po Mateju (prim. Mt 2,13–15.19–23) pa razgali krhkost Svete družine. Jezusovo otroštvo je zaznamovano z begom, strahom in negotovostjo. Jožef je postavljen pred odgovornost, da v temi zaupa Božjemu glasu. Marija pa hodi pot vere brez vsakršnih zagotovil. Bog vstopa v zgodovino, kjer ni varnosti in gotovosti in jo od znotraj odrešuje. S tem evangelijem razumemo, da je tudi vsaka človeška družina na poti: včasih v Nazaretu, včasih na begu, vedno pa pod Božjim pogledom.
Vse to se danes zbere in dopolni v evharistiji. Kristus, ki je rasel v Nazaretu, se nam daruje kot kruh, razlomljen za življenje sveta. Evharistija ni le osebna pobožnost, ampak zakrament občestva. Pri Gospodovi mizi se učimo logike daru: biti za druge, ne zase. Družina, ki se napaja pri evharistiji, prejema moč, da ostane zvesta tudi v težkih trenutkih, da se ne zapre vase, ampak postane odprta in gostoljubna.
Ko na oltar prinašamo svojo družino – z njenim veseljem, ranami, neizrečenimi napetostmi in tihimi zvestobami – jih Kristus sprejema in posvečuje. Evharistija tako postaja srce doma, tudi kadar je molitev skromna in vera šibka. Bog ne zahteva popolnosti, ampak zaupanje.
Nedelja Svete družine nas zato ne vabi k primerjanju, ampak k upanju. Sveta družina ni oddaljen ideal, temveč obljuba: da Bog hodi z nami v vsakdanjih odnosih, v delu, utrujenosti in ljubezni, ter nas vedno znova in znova posvečuje v ljubezni in darovanju.
