Na današnjo nedeljo se pred našimi očmi odvija ena najglobljih in najbolj presunljivih skrivnosti naše vere. Z zelenimi oljčnimi in cvetočimi vejami v rokah smo vstopili v cerkev, podoživljajoč tisti davni dan, ko je Gospod vstopil v sveto mesto Jeruzalem. Množice so ob poti polagale svoje plašče, vihtele palmove veje in navdušeno vzklikale: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« (Mt 21,9). To je trenutek zmagoslavja, trenutek, ko se zdi, da je svet končno prepoznal svojega Odrešenika.
Toda današnja liturgija nas hitro sooči s kruto streznitvijo. Matejev pasijon, ki ga beremo v letošnjem bogoslužnem letu A, nas z jeruzalemskih ulic neizprosno vodi v temo Getsemanija, na sramotno dvorišče velikega duhovnika, pred Pilatovo sodišče in na koncu na golo in krvavo skalo Golgote. Ti isti glasovi, ki so prepevali »Hozana«, se v nekaj dneh neprepoznavno spačijo v gluhi, sovražni krik: »Križaj ga!« (Mt 27,22).
Kako naj razumemo to srhljivo dvojnost? Morda tako, da v njej prepoznamo sami sebe. Ta oster prehod med slavo in trpljenjem, med gorečo zvestobo in strahopetno zatajitvijo, je boleče in natančno zrcalo naše lastne človeške narave. Vsi v sebi nosimo Petra, ki Gospodu obljublja zvestobo do smrti, toda kasneje ga pred deklo zataji; vsi nosimo v sebi učence, ki zaspijo, ko bi morali bedeti, in včasih, ko Bog ne izpolni naših zemeljskih pričakovanj, ko se zdi nemočen, v srcu zakričimo tisti tihi »križaj ga«. Želimo si Boga, ki bi čudežno reševal naše težave, Boga moči in uspeha, On pa pred nas stopi na osličku – krotak, ranljiv in ponižen. Kot pravi apostol Pavel v pismu Filipljanom, se je Kristus »izničil, tako da je prevzel podobo služabnika … in bil pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.«
Prav ta Kristusova popolna izročitev in ljubezen, ki gre do konca, pa najde svoj najvišji izraz in svojo trajno prisotnost med nami v skrivnosti evharistije. Preden je na veliki petek njegovo telo fizično raztrgano na križu, nam Jezus v tišini dvorane zadnje večerje zapusti svojo oporoko. Ko se zaveda, da je prišla njegova ura, vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in reče: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato vzame kelih in reče: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov« (Mt 26,26–28).
V teh preprostih besedah in gestah je že skrit ves pasijon. Jezus ne postane žrtev naključnih zgodovinskih okoliščin; on svoje življenje daruje, še preden mu ga nasilno vzamejo. Spremeni surovo nasilje križa v najvišje dejanje svobodne, odrešujoče ljubezni. Ko razlomi kruh, razlomi za nas samega sebe. Tukaj se beseda križa neločljivo zlije z oltarno skrivnostjo. Vsaka sveta maša ni le lep spomin na dogodek izpred dva tisoč let; je resnična in živa ponovitev te iste Kristusove daritve. Isti Gospod, ki je v zmagoslavju jahal v Jeruzalem in je iz neizmerne ljubezni do tebe in mene prelil svojo kri na Kalvariji, danes prihaja na ta oltar. Njegova ponižnost je zdaj še večja kot ob prihodu v Jeruzalem, On ne prihaja na osličku, temveč skrit v krhki podobi koščka kruha in kaplje vina.
V svetem obhajilu se Kristus združi z našimi preizkušnjami, padci in vsakodnevnimi križi, da bi jih posvetil in nas napolnil s svojo ljubeznijo in življenjem. Njegovo telo, ki ga prejmemo, ni nagrada za popolnost, temveč zdravilo za ranjeno srce, ki nenehno prosi za Božje usmiljenje. V trenutkih, ko zmanjka moči in naš človeški »hozana« utihne, je sveto obhajilo tista tiha moč, ki nas ohranja v njegovi Ljubezni.
