Stopamo v zadnje adventne dni. Čas pričakovanja se zgošča, tišina postaja globlja, Božja bližina pa vse bolj otipljiva. Četrta adventna nedelja nas ne vodi v hrup veselja, ampak v zbranost in notranjo pozornost. Liturgija nas postavi pred skrivnost, ki se razodeva v tišini in zaupanju: Bog prihaja k človeku in išče prostor v njegovem življenju.
Prerokba iz Izaijeve knjige nam govori o znamenju, ki ga daje sam Bog: »Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovala ga bo Emanuel.« (Iz 7,14) To znamenje ni veličastno v očeh sveta, Bog ne ponuja moči, ki bi prepričevala z zunanjim sijajem, ampak bližino, ki se rodi v človeški krhkosti. Emanuel – Bog z nami – pomeni, da se Bog ne boji naše zgodovine, naših strahov, naših ran. Pomeni, da se Bog odloči ostati z nami tudi tam, kjer bi mi sami najraje pobegnili.
Evangelij po Mateju nas danes uvede v notranji boj svetega Jožefa. Pred njim stoji skrivnost, ki presega razumsko razlago. Njegova pravičnost ni togost postave, temveč občutljivo srce, ki noče raniti. Ko se odloči, da bo Marijo na skrivaj odslovil, še ne pozna Božjega načrta, a že deluje iz ljubezni in usmiljenja. Prav v tej drži ga Bog nagovori. Angel v sanjah razkrije globlji pogled: otrok, ki se bo rodil, je delo Svetega Duha; ime mu bo Jezus, »kajti on bo odrešil svoje ljudstvo grehov.« (Mt 1,21)
Jožef ne izreče niti ene besede, a njegovo dejanje govori glasneje kot govor. Vstane in stori, kakor mu je naročil Gospod. S tem postane varuh skrivnosti učlovečenja. Sprejme Marijo, sprejme otroka, sprejme nalogo, ki bo zahtevala odpoved, zaupanje in tiho vztrajnost. V Jožefu vidimo, kako vera dozori v poslušnosti in kako Bog deluje skozi tiste, ki mu pustijo, da vodi njihove korake.
V evharistiji se ta skrivnost nadaljuje. Tako kot je Bog vstopil v Marijino telo in se zaupal Jožefovi skrbi, se danes zaupa Cerkvi v preprostih znamenjih kruha in vina. Evharistija je Emanuel v središču naše župnijske skupnosti: Bog, ki ostaja, ki se daje, ki se pusti nositi v človeških rokah. Ko stopamo k oltarju, stopamo v isto skrivnost učlovečenja. Povabljeni smo, da Kristusa ne le prejmemo, ampak ga, kakor Marija in Jožef, nosimo v svoje vsakdanje življenje.
Četrta adventna nedelja in čas do božiča nas zato kliče k zbranosti in notranji drži sprejemanja. Ne zahteva popolnosti, temveč razpoložljivost. Ne zahteva razumevanja vseh odgovorov, temveč zaupanje, da je Bog z nami – tudi tam, kjer ne vidimo poti naprej. V evharistiji se učimo verovati, kakor je veroval Jožef: v tišini, v zvestobi in v dejanju.
Gospod Jezus, Emanuel, Bog z nami, podari nam Jožefovo srce: srce, ki zna poslušati, zaupati in sprejeti tvojo navzočnost. Naj nas moč evharistije preoblikuje, da bomo tudi mi nosilci tvoje bližine v svetu. Amen.
