Tretja adventna nedelja nas vabi k veselju. Toda to ni površno veselje, ki bi izviralo iz zunanjih okoliščin ali bližine praznikov. To je veselje, ki se rojeva iz obljube: Gospod je blizu. Sredi pričakovanja, včasih tudi sredi negotovosti in utrujenosti, Cerkev danes prižge luč radosti – tiho, nežno, a resnično.
Prerok Izaija nas popelje v pokrajino, ki je podobna človeškemu srcu, ko se znajde v suši: »Puščava in goljava se bosta veselili, stepa se bo radovala in cvetela« (Iz 35,1).
Bog obljublja preobrazbo. Ne le zunanjega sveta, temveč človeka samega. Slepi bodo videli, gluhi bodo slišali, hromi bodo hodili, nemi bodo peli. To so znamenja, da Bog prihaja kot Bog življenja, kot tisti, ki obnavlja tisto, kar je zlomljeno, in oživlja tisto, kar se zdi mrtvo.
Ta Božja beseda nas nežno sprašuje:
Kje je danes moja puščava? Kje je prostor v meni, ki še ne cveti?
Advent ni čas, ko bi morali vse imeti urejeno, temveč čas, ko si upamo priznati svojo žejo in dovoliti Bogu, da pride vanjo.
V evangeliju srečamo Janeza Krstnika – močnega preroka, a hkrati človeka, ki se znajde v preizkušnji. Zaprt v ječi, oddaljen od dogajanja, pošlje učence k Jezusu z vprašanjem:
»Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3)
To vprašanje ni znamenje šibke vere, temveč globoke iskrenosti. Janez je čakal Mesija, ki bo sodil, prečistil, posegel z močjo. Jezus pa prihaja drugače – tiho, z usmiljenjem, s potrpežljivo ljubeznijo.
Tudi mi včasih Boga iščemo po svojih predstavah. Ko se ne zgodi to, kar pričakujemo, se v nas lahko naselijo dvomi. Toda Jezus ne graja Janeza. Povabi ga, naj gleda znamenja:
»Slepi vidijo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, ubogi se jim oznanja evangelij.«
To so znamenja Božjega kraljestva, ki se rojeva sredi krhkosti. In Jezus doda: »Blagor tistemu, ki se nad menoj ne spotakne.«
Blagor tistemu, ki sprejme Boga takšnega, kot prihaja – ne kot bi si ga zamislili, ampak kot se nam razodeva.
V središču tega dne pa stoji evharistija. Tukaj se izpolni obljuba: Gospod je resnično blizu. Kristus, ki ga oznanjajo preroki in ki ga Janez išče, prihaja k nam v preprosti podobi kruha in vina. Ne s hrupom, ne z močjo, temveč z darovanjem samega sebe. Evharistija je odgovor na naše iskanje: Bog ne ostaja daleč, ampak vstopa v našo revščino, v naše telo, v naše življenje. Ko stopamo k oltarju, prinašamo s seboj svoje puščave, svoja vprašanja, svoje rane. In Gospod jih sprejme. Hrani nas s svojo navzočnostjo, da bi se tudi v nas začelo nekaj novega. Evharistija nas uči radosti, ki ne zanika bolečine, ampak jo preobraža. To je radost Gaudete – tiha gotovost, da Bog že deluje.
Iz evharistije smo poslani, da postanemo znamenje tega prihoda. Da tudi mi drug drugemu pomagamo videti, hoditi, slišati, upati. Da z majhnimi dejanji ljubezni kažemo, da je Gospod blizu.
Gospod Jezus,
ti, ki prihajaš v tišini in nežnosti,
okrepi mojo vero, ko se v meni rojevajo vprašanja,
potrpežljivost, ko se zdi, da se nič ne premika,
in veselje, ki izhaja iz tvoje navzočnosti.
Naj me evharistija ozdravlja in preoblikuje,
da bomo v svetu prinašalec tvoje bližine.
Amen.
