Cerkev nas v teh dneh vabi, naj ne hitimo stran od jaslic, ampak naj se ob njih poglobimo v božično skrivnost. Današnja nedelja ni več zazrta le v dogodek rojstva, ampak v njegov globlji pomen: kdo je ta Otrok in kaj pomeni za naše življenje.
Božja beseda nam predstavi Modrost, ki prihaja iz Boga samega. Ni ustvarjena, temveč izhaja iz Najvišjega. In vendar ta Modrost ne ostane oddaljena, temveč si poišče kraj med ljudmi: »Tedaj mi je stvarnik vsega zapovedal in mi rekel: ›V Jakobu si postavi šotor.‹« (Sir 24,8). Bog, ki bi lahko ostal skrit v nedosegljivi svetlobi, se odloči za bližino. Postavi šotor – ne palače. Ta podoba šotora že napoveduje skrivnost učlovečenja. Šotor je krhek, začasen, izpostavljen vetru in mrazu. Tako tudi Božji Sin sprejme človeško krhkost. Ne pride kot mogočen vladar, temveč kot otrok, položen v jasli. V njem se večna Modrost ne vsiljuje, ampak se ponižno ponudi.
Janezov evangelij nas popelje v samo jedro skrivnosti. Njegove besede so skoraj himna, tiha in mogočna hkrati: »V začetku je bila Beseda.« Preden je bil svet, preden je bila zgodovina, preden smo bili mi, je bila Beseda – odnos, ljubezen, življenje. In ta Beseda »je postala meso«. Ne navidezno, ne simbolično, ampak resnično. Bog vstopi v človeško izkušnjo do konca: v veselje in trpljenje, v delo in utrujenost, v življenje in smrt.
Toda evangelij ne skriva resnice: luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Božič nosi v sebi tudi dramatično vprašanje: ali bomo Besedo sprejeli? »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.« Sprejeti Kristusa pomeni dovoliti, da nas preoblikuje, da spremeni naš pogled, naše vrednote, naš način življenja.
Ta sprejem se danes na poseben način uresničuje v evharistiji. Beseda, ki je postala meso, postaja kruh. Bog, ki je prebival med nami, želi prebivati v nas. Evharistija je nadaljevanje učlovečenja: Kristus se izroča v preprosti podobi kruha in vina, da bi postal hrana naše poti. Tako kot je nekoč ležal v jaslih, danes leži na oltarju – enako nebogljen, enako podarjen.
Ko stopamo k obhajilu, stopamo v isto skrivnost, ki jo obhajamo pri božiču. Ne prejemamo nečesa, ampak Nekoga. In kakor je Marija nosila Kristusa v svojem telesu, smo tudi mi poklicani, da ga nosimo v svojem življenju. Evharistija nas ne pusti nespremenjene: kliče nas, da postanemo to, kar prejemamo – Kristusovo telo za svet.
V tej luči se tudi naš vsakdan spremeni v sveti prostor. Če Bog prebiva med nami in v nas, potem nobeno življenje ni nepomembno, nobena bolečina prezrta, nobeno dejanje ljubezni zaman. Božič se nadaljuje tam, kjer dovolimo Besedi, da se učloveči v naši potrpežljivosti, usmiljenju, zvestobi in tihem služenju.
