Božja beseda te nedelje nas vpelje v skrivnost poklicanosti in razodetja. Po božičnem času, ko smo obhajali Jezusovo rojstvo in njegovo razodetje svetu, stopamo v čas, ko se razkriva kdo Jezus je in kako deluje med nami. Današnja berila niso hrupna, temveč tiha, skoraj zadržana. Govorijo o Bogu, ki ne vsiljuje svoje navzočnosti, ampak jo razodeva tistim, ki gledajo s srcem.
Prerok Izaija govori o Služabniku, ki je že od materinega telesa poklican, izbran in posvečen. Njegovo poslanstvo ni omejeno le na Izrael, temveč se razširi do skrajnih mej sveta. Bog misli širše, kot mi zmoremo razumeti. Njegova luč ni rezervirana za izbrane, ampak je namenjena vsem. Ta luč ima obraz — obraz Jezusa Kristusa.
V evangeliju Janez Krstnik stoji kot priča. Ne postavlja se v ospredje, ampak z vso jasnostjo pokaže na Jezusa:
»Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.«
To je pogled vere, ki prepozna Boga tam, kjer bi človeške oči videle le preprostega človeka. Janez ne govori o sodniku ali kralju, temveč o Jagnjetu — o nekom, ki se daruje, ne da bi se branil. Bog ne premaguje sveta z močjo, temveč z ljubeznijo, ki gre skozi križ.
Te iste besede slišimo pri vsaki sveti maši, tik pred obhajilom. Cerkev nam neprestano ponavlja evangelij, da bi se naše srce počasi učilo gledati. Ko duhovnik dvigne hostijo in izreče: »Glejte, Jagnje Božje«, smo povabljeni v isti trenutek razodetja, kot so ga doživljali ljudje ob Jordanu. Evharistija ni ponovitev, ampak navzočnost — isti Kristus, ista daritev, ista ljubezen.
Sveto obhajilo je odgovor na to povabilo. Ko stopimo naprej, priznavamo svojo revščino in hkrati izpovemo vero: »Gospod, nisem vreden …« Toda prav v tej ponižnosti se zgodi srečanje. Kristus ne pride k popolnim, ampak k lačnim. Ne pride zato, ker bi bili vredni, ampak zato, ker nas ljubi. V obhajilu postajamo eno z njim, da bi tudi naše življenje postalo dar.
Evharistija nas ne zapira vase, ampak nas pošilja. Tako kot je Janez Krstnik usmeril druge k Jezusu, smo tudi mi poklicani, da s svojim življenjem kažemo nanj. Ne z velikimi besedami, ampak z zvestobo, z odpuščanjem, z mirnostjo sredi nemira sveta. Kristus, ki ga prejmemo v obhajilu, želi živeti naprej v naših odnosih, odločitvah in dejanjih.
Druga nedelja med letom nas tako uči poti učenca: poslušati, prepoznati, slediti in darovati. To je evharistična pot — pot, na kateri se kruh lomi, da bi življenje postalo polno.
