Na 2. adventno nedeljo nas liturgija ponovno vabi v notranjo zbranost, v tihoto srca, kjer se rojeva resnično pričakovanje. Advent ni le čas zunanjih priprav; je predvsem čas, ko se v nas prebuja hrepenenje po Bogu, ki prihaja kot luč v naše temine. Prerok Izaija (Iz 11,1–10) nam ponudi mogočno podobo: iz posušene Jesejeve korenine bo vzklil nov poganjek. Kjer je po človeško videti konec, Bog začne pisati novo poglavje življenja. Korenina, ki jo je čas že skoraj pozabil, postane izvir upanja.
Mesija, ki ga napoveduje Izaija, je maziljenec Duha modrosti, razuma, sveta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu Gospodovega. To so darovi, ki jih potrebujemo tudi mi, da bi znali presojati v resnici, hoditi v ljubezni in se ne ujeti v hitrost, površnost ali strah. Izaijevo videnje miru – kjer volk prebiva z jagnjetom in kjer se krivica umakne pravičnosti – postane podoba sveta, ki ga želi Kristus ustvariti najprej v našem srcu. Sprava, ki jo napoveduje prerok, je klic k spravi v odnosih, mislih in navadah.
Evangelij (Mt 3,1–12) nas popelje v puščavo, kjer je glas Boga jasnejši. Janez Krstnik z močjo kliče: »Pripravite Gospodovo pot!« Ta klic ni udoben, a je osvobajajoč. Janez nas opominja, da spreobrnjenje ni le notranja želja, temveč dejanje, ki potrjujejo, da smo Bogu dovolili dotakniti se najglobljih plasti našega srca. Puščava nam razkrije, kaj je odvečno in kaj resnično. Tudi naš advent potrebuje trenutke tišine, da prepoznamo poti, ki jih je treba zravnati, in doline, ki jih je treba napolniti z zaupanjem.
V tem duhovnem prizoru se evharistija razodene kot srce adventnega pričakovanja. Na oltarju se srečamo z Jesejevim poganjkom – z Jezusom, ki prihaja ne v sijaju moči, temveč v ponižnosti kruha. Evharistija je kraj, kjer Mesija že zdaj vstopa v naš čas, v naše rane, v našo zgodbo. Ko se darovi kruha in vina spremenijo v Kristusovo telo in kri, smo tudi mi povabljeni, da se spremenimo: da dopustimo, da se naše srce preoblikuje v kraj miru, sprave in Božjega spoznanja.
Sveto obhajilo je trenutek najgloblje bližine. Ko prejmemo Kristusa v zakramentalni podobi, se v nas ukoreninja tisti novi začetek, ki ga napoveduje Izaija. Njegova resnična navzočnost nas hrani, prenavlja in zdravi. V obhajilu prejmemo ne le znamenje, temveč živo osebo – Božjega Sina, ki prihaja kot luč v našo temo in kot mir v našo raztresenost. Prav zato nas evharistija oblikuje v ljudi adventnega upanja: uči nas potrpežljivosti, prečiščuje naše namene, krepi naše korake v ljubezni.
Ko prejmemo sveto obhajilo, postanemo tudi mi majhni, a resnični poganjki novega upanja v svetu. Kakor se Kristus daruje nam, tako naj se tudi naše življenje daruje drugim: v odpuščanju, v dobroti, v razumevanju. Advent Janeza Krstnika se tako uresničuje v našem vsakdanu: postajamo ljudje, ki pripravijo Gospodu pot, kjer koli živimo in delamo.
Naj nas ta druga adventna nedelja popelje v tiho gotovost, da Gospod prihaja – v besedi, v evharistiji, v svetem obhajilu in v vsakem iskrenem trenutku ljubezni.
Gospod Jezus, ki v sveti evharistiji prihajaš k nam kot živi poganjek novega življenja, očisti moje srce in ga napolni s svojim Duhom. Daj, da bom po svetem obhajilu obrodil sadove spreobrnjenja, miru in ljubezni ter postajal znamenje tvojega prihoda v tem svetu.
