Cerkev nas na prvo postno nedeljo vedno popelje tja, kjer je tišina najglasnejša in kjer so vprašanja najbolj gola. Puščava v svetopisemskem smislu ni le prostor peska in vročine, temveč je prostor resnice. Je kraj, kjer odpadejo maske in kjer človek ostane sam s svojim Bogom in s svojo krhkostjo.
Božja beseda nam danes postavlja dve podobi puščave. Prva je tista iz Geneze – rajski vrt, ki je zaradi človekovega nezaupanja postal puščava odtujenosti. Adam in Eva sta posegla po sadu, ker sta verjela laži, da Bog nekaj skriva, da jima nekaj odreka. Hotela sta postati kakor Bog, a brez Boga. To je korenina vsakega greha: prepričanje, da si moramo življenje vzeti sami, ga ugrabiti, namesto da bi ga sprejeli kot dar.
Druga podoba pa je Judejska puščava, kjer srečamo Jezusa. On je Novi Adam. Kjer je prvi Adam padel, Jezus ostane neomajen. Njegov štiridesetdnevni post ni vaja v samoobvladovanju, temveč vaja v popolni sinovski vdanosti Očetu. Ko hudič pristopi z najbolj osnovno skušnjavo – lakoto po kruhu – mu Jezus ne odgovori le z besedami postave, temveč z globoko resnico našega bivanja: »Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.«
Tukaj se naša puščava sreča z oltarjem. Jezus v puščavi zavrne hudičev »čudežni« kruh, ki bi bil le potešitev telesne potrebe in beg pred trpljenjem. Namesto tega nam obljubi sebe. Skrivnost današnjega evangelija se v polnosti razodene pri zadnji večerji in pri vsaki sveti maši. Tista »Beseda, ki prihaja iz Božjih ust«, o kateri govori Jezus, je On sam – učlovečena Beseda. V evharistiji se ta Beseda ponudi nam, da bi postala naš kruh.
Ko pristopamo k svetemu obhajilu, vstopamo v Jezusovo zmago nad skušnjavami. V puščavi je bil Jezus lačen, da bi mi postali siti Boga. Bil je sam, da mi ne bi bili nikoli več zapuščeni. Hudič nas, tako kot Adama in Jezusa, nenehno ščuva: »Poskrbi zase, uveljavi se, bodi gospodar svoje usode.« Evharistija pa nas uči nasprotno: »Prepusti se, prejmi, bodi dar.«
Sveto obhajilo je popotnica za našo osebno puščavo postnega časa. Ko prejmemo Kristusovo telo, ne prejmemo le moči za premagovanje greha, temveč prejmemo samega Zmagovalca. V hostiji je tisti Kristus, ki je hudiču rekel »ne«, da bi lahko nam rekel večni »da«. On v nas premaguje strah pred pomanjkanjem, željo po nadvladi in napuh samovšečnosti.
Naj bo ta postni čas pot od lažnega kruha sebičnosti h Kruhu, ki se lomi za življenje sveta. Ko bomo danes prejeli Gospoda, mu recimo: »Gospod, ti si moj edini kruh. V tvoji ljubezni imam vse.« Naj nas evharistija preobrazi, da ne bomo le prejemniki Božje milosti, ampak bomo tudi sami postali »dober kruh« za tiste, ki so ob nas lačni ljubezni, razumevanja in upanja.
Duhovni izziv za 1. postni teden: “Hrana za pot”
Ponedeljek: Post od pritoževanja (Kruh, ki nasiti) Jezus je bil lačen, a se ni pritoževal. Danes se zavestno odpovejte vsakemu pritoževanju (čez vreme, hrano, gnečo na cesti). Namesto da bi “grabili” po tolažbi v godrnjanju, v sebi recite: “Gospod, tvoja milost mi zadošča.”
Torek: Hrana Božje besede (Beseda, ki prihaja iz Božjih ust) Namesto da zjutraj najprej odprete telefon ali novice, preberite dnevni evangelij (ali kratek odlomek iz Svetega pisma). Naj bo ta Beseda vaša prva “duhovna malica”, o kateri boste premišljevali med potjo v službo ali po opravkih.
Sreda: Post od samo uveljavljanja (Služenje namesto oblasti) Hudič je Jezusu ponujal oblast. Danes naredite nekaj dobrega za nekoga, ne da bi on to vedel ali da bi za to dobili priznanje. Bodite “skriti kruh” za bližnjega – ponižno in z ljubeznijo, kot se Jezus skrije v hostijo.
Četrtek: Trenutek evharističnega zaupanja (Ne preizkušaj Gospoda) Četrtek je tradicionalno posvečen evharistiji. Če imate možnost, obiščite cerkev za 5 minut tihega češčenja pred tabernakljem. Če ne morete, se sredi dneva ustavite, zaprite oči in naredite duhovno obhajilo: povabite Jezusa v svojo “puščavo” sredi delovnega dne.
Petek: Post kot daritev (Združitev s Kristusovo daritvijo) Ob petkovem postu od mesa (ali drugi izbrani odpovedi) ne glejte na to le kot na disciplino. Vsakič, ko začutite majhno praznino v želodcu ali željo po priboljšku, tisti trenutek darujte za nekoga, ki trpi. Povežite svojo majhno daritev z Jezusovo daritvijo na križu, ki se ponazarja pri vsaki maši.
Sobota: Tišina v puščavi (Odmev tišine) Vzemite si 10 minut popolne tišine. Brez radia, brez glasbe, brez knjige. Pojdite v svojo “notranjo puščavo”. Povejte Gospodu: “Tukaj sem, poslušam te.” V tišini se srce najbolje pripravi na srečanje z Njim pri nedeljski evharistični mizi.
Nedelja: Polna udeležba pri mizi (Amen – Verujem!) Pri nedeljski sveti maši bodite posebej pozorni na trenutek obhajila. Ko boste rekli “Amen”, naj bo to vaš osebni odgovor na ves teden preizkušenj. Naj bo to vaš “da” Jezusu, ki vas je varno pripeljal skozi prvi teden posta.
Naj nas ta teden preoblikuje v človeka, ki ne živi le od kruha, ampak od Ljubezni! Srečno na poti!
