Sem Jure Sovinc, star 29 let in prihajam iz župnije Radovljica. Prihajam iz 5-članske družine, imam še dve mlajši sestri. Osnovno in srednjo šolo sem obiskoval v Radovljici in se po končanem šolanju vpisal leta 2014 na Teološko fakulteto kot laik – sam pogostokrat rečem: »Gospodu sem dal čas, da me prepriča, da me želi za svojega duhovnika.« Po neuspelih izpitih iz latinščine sem letnik padel in misel na duhovništvo odrinil od sebe. Začel sem se ukvarjati s snemanjem in filmsko produkcijo, bil trener rokometa in zaključil šolanje na VSŠ Kranj smer varovanje. Ves ta čas sem aktivno sodeloval v domači župniji kot ministrant, animator …
Prišel je covid-19 in moje življenje se je v trenutku spremenilo. Ničesar od naštetega nisem smel delati, moji dnevi so postali mirni in tihi. V večerih sem hodil na sprehode in molil rožni venec. Na god sv. Andreja, apostola, 30. 11. 2020 me pred molitvijo prešine misel – »Zakaj še nisi duhovnik?« Zmedla me je, a zbral sem moč, da na Gospoda naslovim prošnjo: »Gospod. Ali kdaj obupaš nad nekom, ki ga kličeš v duhovništvo? Če obupaš, kdaj je to?« Odmolil sem in zaspal. Naslednje jutro sem prižgal telefon, prošnja v srcu je še gorela in na Instagramu se mi je kot prvo pojavil citat svetniškega škofa Antona Vovka: »Kakor in dokler Bog hoče.« Razumel sem božji odgovor in se predal klicu, ki sem ga do prihodnjega oktobra 2021 uspel prečistiti in tako vstopil v semenišče. Za duhovni poklic sem se odločil, ker sem v svojem srcu prepoznal povabilo Gospoda, da me želi za svojega duhovnika. Ko sem dojel, da je klic resničen in Gospod resno računa name, sem preko molitve in z mirom v srcu lahko izrekel svoj »DA«. Danes živimo predvsem v individualnem svetu, kjer vsak skrbi v prvi vrsti zase. Bog pa nam v svojem Sinu, Jezusu Kristusu, kaže ravno obratno pot. On je zgled življenja, ki ga bi moral živeti vsak krščeni, še posebej duhovnik. Zato se ne bojim, kako na mojo odločitev gleda družba ali okolica, prav tako nisem tukaj, da bi iskal privilegije in lastno dobrobit. V vedno večji združenosti in pogovoru v molitvi z Gospodom lahko izrekam »Daritev bodi ti življenje celo … živeti vrli mož ne sme za sé« (S. Gregorčič). To me navdaja s tolažbo in veseljem – da izpolnjujem božjo voljo.
Velik zgled upodabljanja po Velikem duhovniku je zame osebno nadškof Vovk. Osebno ga zelo spoštujem in se mu prav vsak dan priporočam. On je moj priprošnjik, za katerega sem prepričan, da je svetnik in tisti, preko katerega besede je Bog poklical tudi mene na pot: biti ves Gospodov in ves za ljudi. Ves za vas. Na tej poti potrebujem, pa ne le jaz, temveč vsak – fantje v semenišču in duhovniki po župnijah, vaše molitve. Pa prav posebej molite za tiste, ki se na to pripravljajo ali se odločajo. Naj bo naša molitev konkretna. Izberite si danes, v vašem srcu, fanta izmed vaše srede in začnite moliti, da bo duhovnik. Bog daj – da se bo v vaši župniji čez nekaj let pela že kakšna nova maša!
