Vsako leto 8. decembra v Katoliški Cerkvi obhajamo slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. Na sam praznik smo se v naši župniji pripravljali z devetdnevnico v čast Brezmadežni. Pripravo na praznik smo začeli pri večerni sveti maši na 1. adventno nedeljo. Pri tej pobožnosti je bilo v ospredju petje posebnih spevov, določenih za ta praznik. Spevi čudovito izrazijo Marijino poslanstvo v zgodovini odrešenja. Da je Marijina podoba res zažarela pred nami v vsej krasoti in veličini, so poskrbeli odlomki cerkvenih očetov, ki smo jih brali po evangeliju.

In kaj uči Cerkev o Marijinem brezmadežnem spočetju? Zaradi posebne naloge, za katero je bila Marija pred vsemi veki izbrana, ji je Gospod naklonil milost, da je vse življenje mogla živeti brez greha. Ona je bila izbrana, da postane mati našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Zaradi te posebne naloge oziroma daru jo je Gospod obvaroval madeža izvirnega greha in tudi vsakega drugega greha. Ljudje se namreč rodimo zaznamovani z izvirnim grehom, zaradi katerega smo nagnjeni k slabemu. Krst nam ta prvi greh izbriše. Zakrament sprave in odpuščanja pa nam izbrisuje vse ostale grehe ter nas vrača v stanje posvečujoče milosti. Zato je ona, ki je bila greha obvarovana, najlepši vzor in priprošnjica tudi nam na naši poti svetosti in brezmadežnosti.

Na sam praznik smo obhajali dve sveti maši. Pri prvi, dopoldanski, so sodelovali otroci iz Rahelinega vrtca. Poklonili so se Mariji s pesmico in krajšim igranim prizorom, kako je Marija v nebesih obdana z angeli. Mariji v dar so otroci prinesli tisto, kar za naše predstave o njih še posebej velja, svoja čista srca.

Pri večerni sveti maši pa smo sprejeli v ministrantske vrste naše nove ministrante. To je tiste fante, ki so izrazili željo, da želijo odslej na poseben način služiti oltarju z ministriranjem. Krajši obred sprejema je močno zaznamoval njihov odločni trikratni hočem. Beseda izraža njihovo veselje, pripravljenost in zavedanje, kako pomembno službo v Cerkvi so sprejeli. Ker služijo Kristusu in njegovi daritvi, so povabljeni, da bi Kristusa tudi vedno bolj upodabljali v sebi. Kristusa upodobiti v sebi pa pomeni postati daritev za druge. Kot je sam rekel: »To je moje telo, to je moja kri, za vas, to delajte v moj spomin.«

Da bodo vse to zmogli, jih močno podpirajmo z molitvijo, toplo in spodbudno besedo ter jih vabimo, da bodo vzljubili sveto mašno daritev. Vabimo jih, da jo vzljubijo do te mere, da jim bo postala kot zrak, ki ga dihajo, to se pravi življenjsko pomembna. Brezmadežna pa naj ohrani njihova srca in roke pripravne za vsako dobro delo in jih obvaruje vsega hudega.