Moje prvo romanje v Medžugorje – doživetje, ki me je globoko ganilo
Na župnijsko romanje v Medžugorje sem se odpravila prvič. Čeprav sem se pred odhodom nekoliko seznanila z dogajanjem v tem znanem Marijinem romarskem kraju, si nisem predstavljala, kako močno me bo to doživetje nagovorilo.
Za mano je leto, polno težkih preizkušenj. Ob izgubi in bolečini sem začutila, da potrebujem nekaj več – več notranjega miru, moči in zaupanja, da bom zmogla sprejemati vse, kar mi prinaša življenje. Verjela sem, da mi bo romanje in bližina Boga pri tem pomagalo.
Že na začetku potovanja me je prijetno presenetilo nekaj, česar nisem pričakovala. Naših več kot 30 romarjev se je kljub temu, da se večina med seboj prej ni poznala, hitro povezalo v prijetno skupnost. Vse dni romanja sem čutila toplino, medsebojno spoštovanje in iskreno bližino. Povezovali so nas pogovori, skupne molitve in številni trenutki, ki smo jih doživljali skupaj.
Posebej močno pa me je nagovorilo srečanje z nepregledno množico vernikov z vsega sveta. Ljudje različnih starosti, narodnosti, ras in jezikov smo se zbirali na istem kraju, vsak s svojimi prošnjami, zahvalami, bolečinami in upanji. Vsak je molil v svojem jeziku, vendar smo bili vsi povezani v isti želji – približati se Bogu in se z zaupanjem izročiti Mariji, Kraljici miru.
Ob tej množici vernikov sem doživela nekaj, kar je težko opisati. Čutila sem ganjenost, ki ni bila samo duševna, temveč skoraj telesna. Zdelo se mi je, da sem priča nečemu izjemno lepemu: toliko ljudi, toliko vere, toliko zaupanja in toliko iskrenih prošenj na enem mestu! V tistem trenutku sem še posebej močno začutila, kako veliko moč ima lahko skupna molitev.
Ne morem reči, da sem v Medžugorje prišla kot popolna vernica. Trudim se živeti v veri, vendar mi ne uspe vedno tako, kot bi si želela. Tudi sama imam vprašanja, dvome in trenutke šibkosti. Toda morda prav zato toliko bolj potrebujem molitev, zaupanje in občutek, da v svojih preizkušnjah nisem sama.
Iz Medžugorja se vračam hvaležna. Ne zato, ker bi bile vse moje skrbi izginile ali bi nenadoma poznala odgovore na vsa življenjska vprašanja, temveč zato, ker sem v sebi začutila nekaj dragocenega: več miru, novo moč in globlje zaupanje.
Hvaležna sem za vse svoje soromarje, za njihovo odprtost, prijaznost in povezanost, ki smo jo ustvarili v tako kratkem času. Hvaležna sem za vse skupne trenutke in za spoznanje, da vera ljudi povezuje tudi takrat, ko prihajajo iz različnih okolij in govorijo različne jezike.
To je bilo moje prvo romanje v Medžugorje. Morda ne znam vseh svojih občutkov izraziti z besedami, vem pa, da bom to izkušnjo še dolgo nosila v srcu.
Marija, Kraljica miru, hvala za vse prejete milosti. Pomagaj mi, da bom tudi doma znala ohraniti mir, zaupanje in ljubezen, ki sem jih začutila na tem romanju.
Ani Fröhlich
