Sem Filip Bezovnik in prihajam iz Mozirja iz petčlanske družine. Svoj prosti čas rad
preživljam v raznovrstnih dejavnostih na prostem, ob dobri glasbi in v klepetu s prijatelji. Od
malih nog sem dejaven tudi pri domačih skavtih.
O duhovništvu sem začel razmišljati ob koncu študija Okoljskega inženirstva. Prvič se je
misel o tem pojavila, ko sem nekega dne med molitvijo iskreno vprašal Boga, kaj želi od
mene. Ta misel me je presenetila, a hkrati napolnila z mirom. Od takrat mi ni več dala miru –
čeprav sem poskusil vse, da bi se je znebil – zato sem se po koncu študija odločil za vstop v
propedevtični letnik, kjer sem lahko še poglobil svoj odnos z Bogom. Ta pot me je pripeljala
do četrtega letnika formacije in zdaj do pastoralne prakse v župniji Preska.
Sprejeti to odločitev sprva ni bilo lahko. Veliko so mi pomagali iskreni pogovori z duhovniki
ter odkrivanje lepote Boga in vere. Ob rasti v duhovnem življenju je v meni večala in se še
vedno veča želja, da podarim svoje življenje služenju Bogu in ljudem. S pogledom, uprtim v
Očeta, ki ljubi vse in vsem želi podariti največ, se odpovedi, ki jih zahteva hoja za Njim, zdijo
majhne. Tudi sprva težka odločitev za duhovništvo je tako postajala vedno bolj vesela. Bolj
ko spoznavam duhovniško službo, bolj vidim, da je ta poklic, če ga živiš srčno, goreče in
pristno, zelo lep. Včasih je morda zahteven, a kljub temu čudovit.
Rast v poklicanosti se ne konča z vstopom v bogoslovje. Še danes rastem v utrjevanju
poklicanosti in v svojem odgovoru na Božje vabilo k hoji za Njim. Vedno znova spoznavam,
da se je potrebno vsak trenutek dneva na novo odločati zanj. Odločitev nikoli ni dokončno
zaključena, čeprav je njen temelj že postavljen. Vendar se ravno v tem se skriva lepota,
skrivnostnost in trajna novost življenja.
Prihajajočega leta se že veselim. Predvsem pa se veselim srečanja in sodelovanja z vašim
občestvom, za katerega verjamem, da nas bo vse utrjevalo v veri, upanju in ljubezni.
